Poskus drugačnega zajema volitev v Nemčiji 2021

Opustiti tehnične premisleke in se zažreti v »substanco«

1. Seveda v samem izhodišču – METODOLOŠKO – odmišljam (opuščam) običajne medijske speene ano trobezljanja o Freedom und democracy ter vsa ostala tehno šveflanja, ki  temeljijo na tej mokri Želji.
   • Pri post-totalitarizmih – in v tem smo odloženi večji del nemočno – gre za nekaj drugega in drugačnega in česar se kar tako ne da zagrabiti, a se s tistim »kako-to-zagrabiti« ubadam na drugačne načine… in na drugih mestih.
   • Bistveno je pri zadevi »našega« časa, s katero imamo opravka, zmoči (vsaj) misliti out-of-TEHNO-box in torej iz nekih drugih naskočišč ter z drugačnimi konsekvencami;
   • Kaj pomeni to »out of TEHNO box«? To pomeni IZVEN vsiljene logike medijev (akademije… in strokovnjakov…) in partitokracije ter torej mišljenja politike ZREDUCIRANE na stranke ter torej zgolj na ono »politike tehne« (policy, policies), kot o tem govori Aristotel.
   • Politika NI ISTO kot je policy (politična tehnologija v smislu MACHIAVELLIZMA, kdo je levo-desno, kdo bo koga…, politika NI ISTO KOT  SO STRANKE!!!), pri politiki gre za nekaj ZA ČLOVEKA NAJVIŠJEGA IN NE OSOVRAŽENEGA, kot so nam to vštulili (v tem je MindKontrol);
   • Upoštevajte: ZAGABILI SO NAM POLITIKO, NEMENOMA, NAČRTNO, DA BI SI NE UPALI POSTORITI  TISTEGA, KAR BI BILO TREBA;
   • POLITIKA JE – NASPROTNO  – EDINA MOŽNOST DEJAVNEGA ŽIVLJENJA V SMISLU ENAKOSTI, SVOBODE…, TEGA NAM NE BODO PRINESLE STRANKE, VODITELJI…;
   • PRI POLITIKI GRE ZA NAŠ ANGAŽMA, ZA  DELOVANJE…, ZA SKRB ZA SEBE SAME, SOČLOVEKA, SKUPNOST, PRIHODNOST…;
   • Obrat, o katerem govorim in ga impliciram (je pa razvit na drugih mestih) je torej ŽE V SAMEM IZHODIŠČNEM POSTAVLJANJU/RAZUMEVANJU POLITIKE;
   • V tem smislu je že izhodiščno nujno zadeve zajeti drugače in ne tako kot to počno tukajšnji – ali neki drugi – ki »merijo« volilne deleže…, udeležbo, čivkajo o »političnem« etc…, naštevajo stranke kot da bi bili »edini« subjekti politike…, skratka ravnajo tehnično in MACHIAVELLISTIČNO par excellence;
   • Poudarek: veliko več je »pod« temi managerskimi prijemi in načini umevanja, tehnikalijami…, kar je treba šele odkriti in česar se kaže zmoči lotiti;
2. Kakor koli že, ko gre za konkretno situacijo tukaj in zdaj, torej na POSEBNI ravni, potem bi bilo moč reči, da je ODLOČILNO tole: ko gre za Nemčijo, potem ZMERAJ gre za veliko več kot je sama Nemčija… in kot se zdi na prvi pogled (če bi  temu ne bilo  tako, bi pomen Nemčije v Veliki in Drugi vojni ne bil takšen kot je bil)!;
   • Za Nemce same to seveda nujno ne velja (zakaj bi se morali s tem obremenjevati, če jim zadošča pobutaljenost s »standardom« in nakupovanjem (deviza teh volitev je: lahko boste še naprej mirno SPALI kot v času Angelce!!);
   • Toda volitve v Nemčiji so v resnici volitve tudi za vse, ki so PODREJENI Nemčiji (in mene tukaj še posebej zanima ta zorni kot);
3. To o podrejenosti šteje – v različnih odmerkih – tudi za VSE Balkanije (Zlovenije, Tuđmanje, Servije…), za katere so te volitve – v številnih legah – BOLJ POMEMBNE kot pa so to te alione notranje, denimo podKozolčne (ali kaka podobna tuđmanijska) omedlevice teh in onih »strank«;
4. Posebej – TO JE TISTO NADDOLOČUJOČE, KAR BI KAZALO ZMOČI NENEHNO IMETI V MISLIH – vse to skupaj v zvezi iz Nemčijo velja v »našem« trenutku EPOHALNEGA LOMA NA ZAHODU;
   • Drugače rečeno, to pomeni, da zadeva, ki me tukaj zanima, poteka TUKAJ IN ZDAJ, ko Nemčija postaja eden izmed BOLJ IZSTOPAJOČI in AVTONOMNIH STEBROV sicer hirajočega Zahoda in torej NEHUJE biti tisto, kar je bila doslej (v smislu podrejena velikanka, ki se praviloma sploh ni oglašala…, pač premagana stran Velike in Druge vojne še posebej);
   • Po bližnjici in nekoliko bolj poenostavljeno, a kljub temu zadeto: koliko bolj Zahod gre navzdol – toliko bolj raste pomen Nemčije, in sicer v vseh ozirih;
   • To je tisto, kar nenehno kaže imeti v mislih, ko govorimo o Nemčiji, ki ni kar tako Nemčija od včeraj, predvčerajšnjim…;
5. Naddoločujoča reč pri vsem tem je tudi ta (morebiti je ta celo najbolj pomembna), da vse skupaj dogaja v trenutku, ko se OJRPOARIJA ponovno »vrača«;
   • Evrope – PAZITE NA TE »ELEMENT ELEMENTOV« – namreč ni bilo resno v igri vplivnih vsaj od leta 1945: je bila kolonizirana in post-kolonizirana razcefrana…, posledično podrejena, nepomembna – raz/subjektena (tudi zato so prišli v igro teoremi »post-subjekta«, a o tem tukaj ni moč govoriti);
   • Če že ne od leta 1918 – in torej od konca Velike vojne (Versailles je bil seveda prekretnica v tem smislu, ki je nekako še zmeraj med nami, a se tudi s tem ni moč ubadati) – je Evropa bila na kolenih vsaj od leta 1945;
   • Če upoštevam ob tem –  in to moramo – , da je »sodobnejša logika« VSE dotedanje zgodovine (nekako po Rimu) sveta bila skorajda IZKLJUČNO »povezana« z Ojroparijo (Ojroparija je bila roparska in kolonizatorska do vsega sveta!), potem je to BILA BISTVENA, EPOHALNA, NADDOLOČUJOČA SPREMEMBA, ki nujno terja ustrezen pristop in temu primerno pozornost;
   • Kakor koli že, gre v nekem smislu potem  takem v danem historičnem trenutku za NADDOLOČUJOČI kontekst »vračanja« Ojroparije, in sicer kot pomembnega GLOBALNEGA igralca;
   • Reči Ojroparija v veliki meri v teh legah in kontekstih meri na to, da to pomeni reči tudi Nemčija (in obratno, ker Ojroparija in Nemčija sta nekaj ZELO  TESNO POVEZANEGA, s čemer pa se tukaj ne morem ubadati);
   • To – in še marsikaj – posebej eksponirano velja v pogojih (ne jih spregledovati), ko so se Briti pred kratkim odločili (to je BISTVENA, HISTORIČNA NOVOST!), da bodo odšli na svoje (Brexit), vse skupaj pa skušali zamešati na bolj vidno kolonialne načine (ostanki Commonwealtha, ki sploh ni nujno, da se jim bo obnesel odhod, a to je nekaj,kar bomo že kmalu tudi lahko »testirali«);
6. Kakor koli že: kot centralna v primeru volitev v Nemčiji, bi potem takem lahko bila tudi neka »čudna dvojnost«: Nemci tega kva-dogaja »ne vidijo« (pogostokrat sploh ne želijo o tem spregovoriti na glas – za seboj imajo naravnost obupno zgodovino!), vsi drugi pa večji del sploh ne štekajo kva-dogaja in so običajno pobutaljeni s svojimi neštetimi MindKontrolnimi pod-Kozolčnostmi;
   • V tem kontekstu bi znalo biti, da – še enkrat – zelo pomembne (v številnih ozirih NEDVOMNO prelomne) volitve odidejo naravnost v nerazumevanje ali se fake-interpretativno zagozdimo v površnostih tega »koliko je kdo dobil« (kar nam VSILJUJE MEDIJI MNOŽIČNEGA PONEUMLJANJA): prav to slednje bi kazalo preprečiti oz. natanko zato pišem tole, kar sledi in na način, kot sledi;
7. »Notranje politični vidik« zadeve nemških volitev 2021 bi – vsaj za silo – bilo moč nekako takole artikulirati: gre za vprašanje odločanja za levo-desno toda pozor: v pogojih, ko ne levo in ne desno ne funkcionira več oz. je oboje v vidnem odhajanju, s partitokracijo vred (kar je splošni, generalni stavek konteksta, tudi historičnega, o čemer pa vam akademiki ni mediji množičnega poneumljanja  – ki so v funkciji post-totalitarnega gospostva of Freedom und democracy – ne bodo rekli ne bev in ne mev);
   • Toda to o levem in desnem nujno NE velja tudi v Nemčiji, kar pomeni, da bom sedaj skušal nekaj malega reči o  tamkajšnji »posebnosti«: Nemčija je namreč še zmeraj – in navkljub neštetim dejavnikom – tradicionalna, celo ultra KOZNERVATIVNA (še rock’n roll in jazz je ni razcefral – še zmeraj proizvaja klasiko, kraljujejo pa oberkrajnarske in pop oblike konsumpcijskega neokusa), tudi strankarstvo tam ostaja v igri, celo ono tradicionalno;
   • Sicer to ne velja več za nekoč močne komuniste (do Goebbelsa, dalje, denimo – ki se  celo v Rusiji vračajo v igro) in anarhisti (oni so malo bolj ohranjeni, obnovljeni), a so zato socialni demokrati »tradicionalno« v sedlu (nekako še iz Brandtove dobe: šestdeseta, sedemdeseta…, ko je GLADIO popustil, ko je von Gehlen odšel, zagotovo po umoru Kennedyja…);
   • Na drugi stani so v nemških konzervativnih-tradicionalnih igrah različne oblike poznega krščanstva: ono katoliško in protestantsko (oboje zelo resno preorano in »preizkušeno« v Hitlerjevi dobi) in pa seveda – večji del  zamolčana in nepoznana – »mešanica« post-nacističnega »trans-krščanstva« (v smislu NOVE nemške cerkve v času nacizma…, o kateri pa tukaj ni moč resneje spregovoriti); 
   • Tretja stran v tej nemški štoriji, ki jo je nujno vsaj omeniti, je nemara tehno-managerska in torej all-around konsumpcijsko razvita… (malo Audi, malo fuzbal, pa pir etc…) z dokaj močno post-industrijo ter  OHRANJENO (kar je ZELO pomembno za razumevanje, denimo tudi razlik do ZDA, Rusije…, tu je Nemčija podobna Kitajski!!) industrijo torej PER DEFINITIONEM NE-DEINDUSTRIALIZIRANE Nemčije;
     • Ta IZSTOPAJOČI element kaže na bistveno posebnost Nemčije v smislu kot je nekoč veljalo za kmetijstvo…;
     • Nemčija, kratko malo, IZSTOPA PO SVOJI TRADICIONALNOSTI (se je držijo podobno kot denimo v islamskih svetovih…, niso kar tako za ZDAIZACIJO – še najmanj v kulturnih rečeh…), ki pa gre skupaj z ultra-post-moderniziranostjo;
     • Ta »povezava« med tradicijo in post-modernostjo spominja (in to ni nepomembno) na dogajanja v omenjeni Kitajski, še posebej pa na Japonskem (kar bi lahko bila posebna tematika premisleka);
8. V teh kontekstih se (zgolj nakazal sem jih v parih alinejah, več tukaj ni moč narediti) torej odloča o »levih« (socialdemokrati) in »desnih« (različne oblike post-merklovskih tipov vodenja/gospostva – lokalno zelo vplivnih – CDU, CSU… različic);
   • Posebnost tokratnih volitev (jih je več, a ta se mi zdi, da posebej  izstopa): socialdemokratska »levica« je TRENUTNO združena (se je prečistila, zadnja leta šla skozi najhujšo krizo in se vsaj za silo pobrala…), »desnica« pa se medsebojno daje (in šele gre v krizo)…;
     • Kratko malo, gre za dva različna trenda »velikih«: enim TRENUTNO gre navzgor, drugim dol…, česar pa nikakor NE KAŽE JEMATI KOT STALNICO IN ŠE MANJ KOT DOKONČNOSTI;
     • Zadeve v Nemčiji – tudi zavoljo omenjenega tradicionalizma – pogostokrat potekajo »ciklično«, se-vračajoče… (Morda je zaradi tega celo Nietzsche proizvedel tisti svoj teorem o »nenehno/večnem vračanju Enega« v smislu Platonovega, ki  pa se ga je – paradox – hotel znebiti);
   • Jeziček/ki na tehnici pri teh volitvah so večplastni in je najmanj dvojen: v primeru levice so to najverjetneje Zeleni (manj die Linke), v primeru desnice po Liberali…, kar pomeni, da ti jezički znajo vse skupaj zaplesti do neraspoznavnosti (vključno s ponovljenimi  volitvami);
   • Znotraj teh in tako skopo skiciranih »tehnikalij«, bi kazalo iskati »zmagovalca« (v političnih tehnologijah gre za športne-zmagovalce, pri politiki – ko pač je –  pa je drugače), ki pa je seveda lahko ta ali oni, levi ali desni… (tudi denimo v odvisnosti od števila »elektronskih glasov«, če se malo pohecam na ManjšeZlo Bidena in ZDAjevsko situacijo…);
9. Bistven poudarek pa je pri tem vendarle lahko tale: NE zmaga enih in NE zagotovo drugih NE BO SUBSTANCIALNA! Bo šlo za detajle…, za ta ali oni poudarek – SEVEDA POMEMBEN POUDAREK (te detajle je pomembno zajeti v mislih);
   • Konkretneje: če zmaga (sestavi vlado, bi lahko po volitvah tudi rekli), denimo, Socialdemokrat, potem bo v resnici zmagal finančni minister prejšnje Merklove vlade (zelo pomemben element), kar hoče reči nekaj bistvenega za današnjo situacijo ZDRUŽBE LEVO-DESNEGA (ki ni nujno zadeva »velike koalicije«, pač pa vsebine polit-strankarskih dogodkov);
   • Kratko malo vlade, resno kaže jemati,da so vlade Merkel imele številne socialdemokratske politike (KOT svoje), socialdemokrati pa (če zmagajo in sestavijo »svojo« vlado) utegnejo imeti številne desne politike (iz te ali one stranke v smislu, da bodo morali delati kompromise, ker oblikovanje »čistejše« leve vlade verjetno ne pride v poštev);
     • Te varovalke (levice do desnice in obratno) so ZNAČILNOST NEMČIJE, kar zna biti – še  kako – povezano z njeno »stabilnostjo« in vztrajnostjo na relativno predvidljivi poti…
   • Ta ZDRUŽBA LEVO-DESNEGA, je tisto, kar torej POSEBEJ šteje v Nemčiji, kar tam ODLOČNO UČINKUJE in kar je bistveno zmoči slediti v smislu NEMŠKE POSEBNOSTI (ki je ni vsakič moč natančno opaziti in rada spolzi med analitičnimi tehno-fake prstmi);
   • Tam se – primer za razumevanje – ne dajejo toliko medsebojno (to je zlovenska, tuđmanijska…, situacija), kar je nekakšna zgodovinska lekcija (tudi tridesetih) –  eni in drugi medsebojno, pač pa sekajo »proti ekstremistom« (denima Alternative fur Deutschland tukaj izvisi, ki pa ni kar tako nujno »ekstremna stranka«: je veliko bolj pomemben SIMPTOM dogodkov)…;
     • Poskus tega na zlovenskem (denimo) z Janšo – v smislu »z njim ne gremo v povolilno koalicijo« – se lahko le delno obnese in je zato vse skupaj tako kot je (vključno z miniranjem DeSUSa in še marsičem v smislu Cerarjeve/Počivalškove »stranke«…);
     • Podobno bi bilo treba ravnati do Jelinčičevih ZASLUŽKARJEV, a je to na Zlovenskem preprosto nemogoče, in sicer že od začetka devetdesetih, ko je ravno Jelinčič do nazga ZASTRUPIL IN ZAMASKIRAL tukajšnja tako razmerja kot zmožnosti;
10. Naj to zadošča za to prvo analitično plast, drugo pa bom zgolj nakazal in se ji verjetno bom vračal v prihodnje: NEPRIMERNO BOLJ BISTVENO na tokratnih volitvah v Nemčiji je ono »mednarodno«, ki pa (resno to jemljite) – iz zavoljo številnih razlogov (način poročanja medijev, nepoznavanje situacij po svetu, neizobraženost…) – NITI SLUČAJNO NE BO PRIŠLO V OSPREDJE;
    •  Nemčija – predvsem zaradi zgodovine – v resnici MORA igrati »po tihem« (to bi znala biti daljša stalnica in se ne nanaša zgolj na preteklost) in je v njenem smislu na prvem mestu bolj diplomacija (tiha, seveda) kot pa odprta politika in nastopanje z jasnimi stavki;
    • Odločilni poudarki v zvezi s tem zunanjepolitičnim bi utegnili biti – žal na začetku slabo vidni (tako je tudi sedaj) – na točkah kot so: NATO, ZDA, Rusija, Kitajska, Iran…, Balkan…;
    • Če grem po vrsti in zgolj telegrafsko, potem takole: Nemčija ni kar tako za Nato! Še kako razmišlja (namenoma govorim v Ednini, čeravno so v igri različni strankarski koncepti) v smeri Ojrovojske, kar pomeni – skupaj  s Francozi (in še kom) – ne ravno pro-NATOjevsko…;
      •  Bistveno: tega NE SME izrekati na ves glas (ali pa se to preprosto »ne spodobi«), kar pomeni, da vse skupaj (kot vse v zvezi z vojaškimi rečmi v Nemčiji že od leta 1918 –  z izjemo nekako v letih od 1939-45) poteka v diplomatskih »celofančkih« ter torej v rokavicah!;
    • ZDA: Nemčija je bila Tarča vsaj od Obamića (prisluškovanja)… do Trumpa in je – po svoje –  sita (jezna če sem natančen) različnih očitkov, češ da »ni pridna« (ko je v resnici še preveč pridna, kar je pogosto moč slišati v tamkajšnjih medijih).
      • V  tem smislu je moč pričakovati – bomo še videli kakšen in s kakšno dinamiko – ODMIK OD ZDA, kar hoče reči, da je le vprašanje časa kaj, kako, kdaj… in kako se bodo zadeve intenzivirale v teh smereh, kajti ti procesi so – tako se zdi – ireverzibilni;
    • Nemški odnos do Rusije je (nevtralno rečen) večplasten in zelo zapleten, a v zvezi s tem  omenim zgolj NordStream 2, ki – se mi zdi – pove VELIKO več kot pa cele študije in poskusi variacij na to ali ono temo.
      • NordStream 2 je game-changer in zna – s stališča prihodnosti – predstavljati bistveno nov korak.
    • V katerem smislu? Na točki NordStream 2 je jasno, da je Nemčija zrela za nov tip odnosov z Rusijo (po moje  velja tudi na drugi strani, a to je kompleksnejša tematika, ki jo bo moč dokaj jasno testirati na nevralgični točki Ukrajine ter njej podobnih);
    • Kitajska je odločilna v številnih ozirih, za Nemčijo pa v smislu INVESTIRANJA IN TRGA, in sicer že kakšnih slabih štirideset let: vsi so slišali za razvpite ZDA investicije (Coca-cola) na Kitajsko, redki pa, da so Nemci tukaj izjemno dejavni že desetletja… in da imajo topogledno več kot  »zgledne« medsebojno odnose…;
    • Iran je točka (spominja v nekem smislu na Ukrajino), kjer se oblikujejo različne testne-ekstremne pozicije: Nemčija igra igro »nuklearnega dogovarjanja« (čeravno se – podobno kot Izrael – spreneveda, da »ni nuklearna sila«);
      • So pač legalisti in dobri diplomati, kar pa je bistveno za razumevanje celote dogajanj v Nemčiji (v smislu šole mišljenja, argumentiranja, nadvse pa »previdne« demokracije – podobno kot  previdne/konzervativne finančne politike, ki pa je daleč od tistega, kar je bila nekoč v dobi petdesetih in šestdesetih);
    • Samo tole še omenim v zvezi s tem: zadnje tedne je bilo slišati veliko o »selitvi nemškega kapitala v Švico« (podobno kot nekoč, le da je v tridesetih bežal »judovski kapital« v Švico – se pravi tisti, ki ga še danes niso vrnili!), češ da gre za »prihajajočo levico«…;
      • Po moje pa NE gre pri tem za »nevarnost pred levico« (socialdemokrati so redko nevarni…, bolj benigni so in sistemski, pro-obstoječe, »reformistični«…) pač pa za nekaj drugega, naravnost podtalnega ;
      • Bolj gre za nevarnost pred – paradoks?! (po moje ne!) – Deutsche Bundes Bank (Zvezna banka)!;
      • Soglašam: bi bilo v nekem smislu »prvič«, da je temu tako (če ne poznate zgodovine hrematistike, financ…), a tokrat gre vendarle zares;
      • Neštete študije opozarjajo (sem jih večkrat objavil  na Jadru, drži pa, da so večji del bile neprivoščljive in ZDAjevske) prav na to, da so se tudi Nemške banke (včasih predvsem) šle »finančnih nečednosti« (spomnite se »Grške krize«…, Varoufakisa…);
      • Znalo bi biti, da je tudi zavoljo tega sam Ojro (Frankfurt!) v permanentni krizi (čeravno vam tega ne rečejo – in ne bodo rekli – v podKozolčni hypermedializaciji, ki ste je paciente, pa tega seveda še ne veste);
    • Last but not leasta, Balkan je za nas bistven, odločilen: Nemčija ne bo kar tako pustila zahodnega Balkana in tudi ne vpliva na vzhodnem (ker je povezan z onim zahodnim)!;
      • Ni slučajno Angelca Merklova na koncu svojega mandata (prav na koncu) obiskala Balkan, bila pri Vučiću in imela opravka s Kosovom (ter Makedonijo, po svoje);
      • Če je tam na Vzhodu torej nekaj brskala, potem pa veste, da jo še bolj kot je tisto zanimajo Zagrebi, Ljubljane, Sarajeva…in seveda Mare Nostrum (kar je usodna tarča vseh teh policies in diplomatskih prijemov – denimo v Sarajevu v smislu vodenja tamkajšnjega post-Daytona…, ki mu grozita tako Dodik kot Milanović zadnje čase);
    • Nemški interes je, skratka (in to ni prvič, le da v času Mussolinija to Hitler – zaradi Avstrije! – ni hotel poudarjati, stvar pa gre globoko nazaj v Avstroogrska desetletja) še kako Balkan, kajti če ne morejo več na Vzhod (to pot jim je za zmeraj zaprl Hitler), potem bo morala na jug (in še kje: Kitajska… Bližnji vzhod…) ter torej  v smislu razširjanja vpliva, interesa…:
    • Balkan v tem smislu – in še v nekaterih drugih – postaja mesto srečanja ne samo z Rusi, pač pa tudi spopadanja med ZDA in Nemčijo;
      • Še ostreje in jasneje pa bi v zvezi s tem utegnilo biti, če se bo – in ko se bo – NATO dokončno razcefral (kar pa bi se utegnilo pripetiti – Kabul pri vsem tem vendarle ni bil nepomembnina, posledice šele pridejo v letih, ki so pred nami);
    • Lahko pa, da ga bodo (NATO) redefinirali ter preusmerili proti Daljnem vzhodu: Kabul je namreč še kako že Vzhod, tam pa je bil zagotovo NATO! – torej B in C Gladio operacije – nenazadnje, tam so sodelovale tudi številne Balkanije!!);
11. Morda tisto najnovejše o Avstraliji, Japonski, Indiji ter ZDA… (dementno ManjšeZlo Biden je prejšnji teden imelo srečanje z voditelji teh držav) bi znalo dišati tudi po tem, da se NATO seli na vzhod in da to bo njegov konec/metamorfoza…: ankul ne veš.
12. No, to je tisto, kar sem tokrat mislil, da je pomembno izpostaviti v smislu omogočanja vašega drugačnega prijema in out-of-box izstopanja: drži, samo najnujnejše sem odprl, za vse ostalo pa se boste morali sami zavzeti… misliti, študirati, razumevati, razsojati & delovati. Politično.

Voščim vam ostro sliko in dober zvok.