Tuđmanija vendarle do simbolnega/volilnega preobrata ter proti dejanskim, globinskim, sistemskim spremembam

(Morda obstajajo celo možnosti, da se izognejo nasilju…)

Lokalne (regionalne/županijske in mestne) volitve v Tuđmaniji prejšnji vikend so pokazale, da je tudi po poti volitev in medijev moč narediti nek korak proč od tridesetletnega narodnjaštva in post-fašizma neoustaškega tipa. Čeravno zadeve s tem niso dokončane (v smislu bolečih procesov adaptacij in spreminjanj – ki se seveda nikoli dokončno ne bodo pripetile), je v nekem oziru vendarle moč reči, da tokrat gre za epohalni, nadvse simbolni historični obrat. Simbolni obrat v tem smislu, da je vsaj del populacije odšel na volitve in rekel, da pač »tako ne gre več«… Kaj je to »tako« in »takega«…, da »več ne gre«…? Nadvse to, da v Tuđmaniji voda vdira v nos in ušesa, vse skupaj pa je pogosto panično tudi zavoljo OPRIJEMLJIVE revščine, ki več-kot trka na vrata: Tuđmanija je namreč BISTVENO REVNEJŠA kot je to Zlovenija… Kaj je torej to »tisto«…, kar tokrat kaže izpostaviti?

1. Najprej je to nemara dosedanje tridesetletno BRUTALNO gospostvo HZD-ja (KORUPCIJA je zgolj del problema pri tem) na vsej črti in/ali tisto, kar se je inštaliralo kot ČETRTSTOLETJA TRAJAJOČA PODALJŠANA VOJNA – VSJA IZREDNE RAZMERE IN PROCEDURE USTRAHOVANJ, KI SE TEMU PRILEGAJO – PROTI SRBOM IN JUGOSLAVIJI;
   • Bistveno: ta NEUSTAVLJIVA, TRIDESETLETNA VOJNA je nedvomno hotela postati permanentna. Za enkrat se zdi, da ji ni uspelo!;
   • Točno  ta permanence post-totalitarne vojne je tisto, kar se morebiti vidno končuje s temi volitvami v smislu, da so – še zmeraj bolj »biološko« kot konceptualno – prišle v igro vendarle neke NOVE GENERACIJE, ki se ne pustijo kar tako več vleči po sobanah militaristične in vojne terminologije ter neustavljivega medijskega bombardiranja s slavno in trpečo bojovniško preteklostjo na neštetih frontah;
   • V tej ravni predvsem gre – in tudi bo šlo – za ZAMENJAVO JEZIKOVNIH IGER, načinov govorjen in percepcij ter slik… morebiti celo na ravni medijev množičnega poneumljanja (poseben problem je pri tem tamkajšnja HRT in torej televizija, ki je bastion neo in post ustaštva!);
   • Kratko malo, namesto nenehni obhajanj ter torej permanenc spominjanj na vojne dogodke, obstajajo možnosti za nege drugačne načine govorjenj in percepcij ter slik (kar je bistvenega pomena v digitalni dobi medijske MindKontrol);
   • V primerjavi s to DISKONTINUITETO se vendarle zdi, da bo vse ostalo – in bolj vsebinsko – nekako vendarle moralo počakati oz. da bo »capljalo« za tem »simbolnim elementom«, ki ga je posebej jasno treba zmoči zajeti v mislih;
2. Na drugem mestu kaže, da je prišlo do RADIKALNEGA OBRATA V METROPOLI, kar ima posebno težo zavoljo tipa centralizacije, ki je na delu v  Tuđmaniji;
   • Najprej nastopa v zvezi s tem nek nov mušter civilno-družbenega (ja za to  gre) Tomašević-vodenja mesta (kar ni nepomembno, je pa manj pomembno kot tisto drugo), nato je tukaj še odprta škatla DRUGAČNE, »MESTNE KULTURE« v smislu vodenja meščank in meščanov onstran KLIENTELIZMA IN KORUPCIJE (ergo, zamenjava MODELA krmiljenja…, načina vodenja…);
   • Doslej je kultura tamkajšnje metropole bila v bistvenem delu talka narodnjaške revolucije predvsem Hercegovcev, kajti zadeva post-moderne Tuđmanije (v smislu neo in post ustaštva od Tuđmana in Šuška dalje), je v DOMINANTI MERI ZADEVA Hercegovine (v smislu dela Bosne, ki ga je Tuđman hotel prilastiti, s tem nadaljevati sanje XIX st., predvsem tiste Ustaške) in tudi Hercegovcev, ki so kot KLAN in celo kasta, vendarle DOMINANTNO vodili Zagreb;
   • V tem smislu kaže, da se le začenja drugačen tip igre, v katerem ne HDZ, ne tisti desno od HDZ-ja, ne Hercegovski klani in kaste – nenazadnje, tudi ne RKC – ne bodo več imeli dominantne, javne vloge pri krmiljenju mesta;
   • Seveda bodo vse te sestavine še naprej ostale pomembne, vendar pa NE VEČ KOT LEGITIMNO IN LEGALNO VODILNE: sedaj v številnih segmentih in odmerkih nujno odhajajo v ilegalo oz. v podtalje s svojimi enormnimi potenciali in nevarnimi (mestoma nasilnimi in skrajnimi) vplivi;
3. Poleg skiciranega je moč in potrebno izpostaviti, da so se v bistveno manjši meri kot v metropoli začele lomiti še bolj in NEVARNE – vključno z nasiljem) PRIMITIVNE strukturacije post-totaltiarnega gospostva v južnem delu dežele, predvsem v Dalmaciji; 
   • Zenkrat je to moč  videti na točki LOMA v Splitu (zmagoslavje kontra HZD-jevega splitskega župana), hiranja HDZ-jevega gospostva v Zadru in Šibeniku… ter tudi na nekaterih drugih lokacijah;
   • Tudi to so bistvene spremembe, ki odpirajo poti za drugačna delovanja, morebiti še za tista doslej nepreizkušena v smislu anti-partitokracijska, kot je to primer denimo v Zadru z izrazitimi  Da-da prijemi na ravni HKRATNEGA boja proti HDZ-ju i SDP-ju, kar je nemara ena od  prihodnjih smeri post-modernega »razvoja« v Tuđmaniji;
4. Širše rečeno – in na primerih zahodnih delov, Istre še posebej (Tuđmanija je ZELO HETEROGENA v primerjavi s homogeno Zlovenijo: Slavonija, Zagreb, Istra, Dalmacija…) – je s temi volitvami moč videti bistvene premike ne samo v smislu hiranja vpliva HDZ-jevega narodnjaštva, pač pa to velja tudi za SDP (in torej rezultatov de-industrializacije, post-proletarizacije…) ter za IDS;
   • Kot da bi se »elementi biologije« – in torej zamenjave generacij – dotikali ne samo tistih, ki so se kandidirali/zmagovali (mlajši), pač pa tudi v smislu »okusa« tistih, ki so odšli na volišča;
5. Nenazadnje, s temi volitvami je moč »videti« (prej »zavohati«) omembe vredna  RESTRUKTURIRANJA na desnici ter v nekem smislu prihajanje DRUGAČNEGA CENTRA;
   • Restrukturiranje na desnici prinaša v igro nekaj KONZERVATIVNEGA;
   • Usodno za Tuđmanijo: NE TOREJ VEČ REVOLUCIONARNEGA  IN VOJAŠKEGA (kot je to bila HDZ, ki se je pod Plenkovićem že itak bistveno spremenil) tipa premislekov (Šušak et co. v smislu Hercegovskega klana) in argumentiranj iz smeri »Domovinskega pokreta«(Škoro et co.);
   • Na tej točki se bo nemara že kmalu videlo ali neo-ustaštvo Tuđmanije sploh lahko preide v post-ustaštvo, kar pa je za Tuđmanijo mestoma centralnega pomena;
   • To velja predvsem za Slavonijo ter tudi za najbolj skrajne južne dele (Dubrovnik…) ekonomsko ter socialno OBUPANE dežele, ki je v lepih odmerkih postala dežela revščine (in/ali kar je prišlo še posebej do izraza v dobi potresa in Korone, čeravno to mediji večji del uspešno zakrivajo);
   • Oblikovanje drugačnega centra tamkajšnje PARTITOKRACIJE meri na prehod od dosedanje HNS in različnih Liberalov (delno tudi kmečke stranke, HSS) proti nečem post-modernem v smislu tistega, kar je inštaliral ideološko nejasni (managerski!) Puljak pri svoji (seveda začasni) zmagi v Splitu, ki je zadnjih trideset let »tradicionalno« učinkoval neo-ustaško;
   • Prehod od revolucionarno/nasilnega neo-ustaštva v smeri manageriziranega centra post-ustaštva, bi za te južne dele Tuđmanije (ki – nota bene –  mejijo na Hercegovino in vse tiste presežne težave Tuđmanije v zvezi z vprašanjem njenih post-kolonialnih apetitov do Bosne) znal biti bistvenega pomena;
6. V primerjavi z nakazanim, bi vse ostalo, kar se je in se ni pripetilo na teh volitvah, znalo biti manj pomembno in kar v tem smislu lahko tokrat izpustimo in premisleka: bistveno je, da se je val sprememb morebiti začel, o posledicah bomo poročali;
   • Val možnih (NE tudi dejanskih, kajti lahko vsem najnovejšim upom še kako sledi razočaranje, lahko tudi nasilje, morebitni celo atentati, ki jih nikakor NE KAŽE odmišljati kot možnosti v neoustaškem okolju trenutno zgolj ZAČASNO zamejenih ekstremistov in ekstremov ter apetitov) sprememb v Zagrebu je ODLOČILEN za vso Tuđmanijo;
   • Tuđmanija je namreč hiper centralizirana, HETEROGENA dežela (Slavonija, Zagreb, Zagorje, Istra, Gorski kotar, Dalmacija, Hercegovina…), krmili pa se nedvomno iz Zagreba;
   • Prav od dogodkov – in modelov – krmiljenja (in obnašanja) v Zagrebu, je potem takem v marsičem odvisna VSA prihodnost Tuđmanije… nasploh;
   • Če je kaj takega kot je »prihodnost« seveda še zmeraj na dnevnem redu, kajti najgloblji problemi Tuđmanije so vendarle predvsem tisti, ki se tičejo BEGA mlajših »državljank in držžavljanov« iz dežele;
   • Ko pa mlade, šolane generacije začno MNOŽIČNO zapuščati deželo, potem je čas za premisleke tipa: ali so zadeve že v območju onega ireverzibilnega…

No, to je to – v približku in za sedaj…, novosti zagotovo pridejo že kmalu…, dogodki si bodo sledili sicer po nepredvidljivi dinamiki, toda zagotovo in neustavljivo. Hiranje Tuđmanove sistematike se je dokončno pognalo v tek: je že bil tudi čas!