Umetnost in politika po Poharjevo: prispevki za presežna bebavljenja že pobebavljenih

(FDBjevska estetizacija post-machiavellizma s strani pridnega pijončka ZDAjevskih und NATO forces)

Predsednik zlovenske Našosti, njegova modelska, Šminkeraj-Lepa Visokost, Mag. Borat Pohar, se s svojo izjavo, da politika »danes/zdaj več ni« umetnost (»Politika zdaj ni umetnost, ampak je precej grob diskurz«, Multibutalski Oltar), pač pa heavymetal discourse, zdaj že nekaj dni suši na Multibutalskem Oltarju… Pri tem za čuda ni – če odmislimo običajne jamrarije mišljenja nezmožnih »komentatorjev« – kakšnih posebnih odmevov… Kako bi jih tudi bilo, ko pa ni lahko tematizirati neko substancialno razliko med umetnostjo in politiko…, ki je vse prej kot mačji kašelj dostopen na osnovi  FDBjevske ali FF izobrazbe.

A pojdimo po vrsti, kajti to, da nekdo (danes) trdi, da je ali da bi naj politika bila umetnost, vendarle NI nebogljen, nepomemben stavek, kot bi  se komu utegnilo dozdevati. Gre prej za Mind-Kontrolni stavek, ki v resnici govori o PRESEŽNEM bebavljenju ter bebcih, ne pa o resnih ljudeh in politiki/h ter komentatorjih, kaj šele tistih, ki se spoznajo  za reči in zadeve politike, delovanja…

1. »Izvirni« stavek ZAKRITEGA machiavellizma v zvezi s tem se glasi: »politika je umetnost MOŽNEGA«, pri čemer je – to ni nepomembno – poudarek na onem MOŽNOST (gr. dynamis, lat. potentia) in nikakor NE na onem umetnost (kot se zdi našemu vrlemu spodletelemu umetniku), kaj šele na lepem in lepotičenju (kar je bistveno za šminkeraj alla Pohar);
   • Pri tej – »pregovorni« od Machiavellija dalje – »umetnosti možnega«, gre za to, kar danes v nemških jezikovnih igrah (zavoljo tradicije) imenujemo REAL-POLITIK (tudi pred Bismarckom, a tega tukaj ne morem obravnavati), se pravi za tisto, kar se v danih MACHIAVELLISTIČNIH okoliščinah in alkoholiščinah morebiti da doseči…, je dosegljivo;
   • Odločilno za razumevanje pri zadevi v teh KONTEKSTIH je to, da v teh/ZADANIH real-polit kontekstih moramo zmoči upoštevati MACHIAVELLIZEM (ne pa domnevati, da gre za »naravne reči/nuje«, za »božje prekletstvo« ali za »naravo človeka«, kot argumentira krščanstvo vsaj od Akvinca dalje – je že Avguštin v resnici na teh platonizirajočih polizicijah);
   • Poanta tega je – rečeno moderno in po bližnjici – nekako v tem, da je POLITIKA »LOČENA« (KASTRIRANA!) OD ETIKE ter da lahko (po)stane le še takšno ali drugačno MORALIZIRANJE…;
   • Stavek o »umetnosti možnega«, je kratko malo – točno s tem pa imamo opravka – MACHIAVELLISTIČNO, tudi krščansko MORALIZIRANJE (tarnanje, jamranje…), češ  da je »politika kriva/zla« – po svoji »naravi«, po »naravi človeka« – na to in ono… in ne MACHIAVELLIZEM;
   • Osrčje machiavellizma je potem takem nekako v temle: VSE, KAR UPORABIŠ/NAREDIŠ – VKLJUČNO S SREDSTVI ZA DOSEGA LE-TEGA (»per mantenere« dikcija) – je APRIORI DOVOLJENO v primeru, da pri zastaviš/izpostaviš pri tem dovolj »dober«, vsaj zadosti »visok« cilj za Naše in/ali za mene v smislu doseganja le-tega;
   • Bistveno in po navadi spregledano – tako rekoč v celi literaturi – pri tem je še tole: NE šteje samo cilj (naj je še tako visok…), pač pa še kako tudi to, da je to MOJ/NAŠ cilj, da gre torej za Mije);
   • Gre za »logike izjavljanja« in upravičevanja, ki se pojavijo po navadi POST-FESTUM in učinkujejo za nazaj, kajti bistvena sestavina machiavellistične operacije je njena skritost/skrivnost (danes večji del gre za false-flag operacije), ki jo nikakor izhodiščno ni treba utemeljevati/opravičevati…;
   •  »Prevedeno« zgoraj rečeno lahko pomeni tudi tole (najprej »zunanje«): če, denimo, gre za morebitno »čiščenje germanske krvi« (rase, zemlje…), lahko tudi množično spucaš/pomoriš Slovane, Jude, Rome…;
     •  Ali pa, če te »ogrožajo Palestinci«, se – kot »Država« Judov, recimo – lahko odpraviš na eksterminacijo Palestincev… (tudi v smislu deratizacije);
     • Velja tudi tole – in v tem smo danes in še kako v resnici zelo predaleč (čeravno se to marsikomu odloženemu v MindKontrol bebavljenjih »ne zdi«) – če in ko gre za »izvoz demokracije« (točneje to pomeni seve »NAŠE« DEMOKRACIJE, KER TA JE VMES POSTALA »NAŠA«, »ZAHODNA«, ZDAJEVSKA…, NACIONALIZIRANA, PATRIOTIZIRANA, POZAHODNJENA…), potem je moč zbombardirati tako Gadafija kot Assada, in sicer z vsemi mesti in ljudmi vred… (kar je seveda običajen »zunanji« prijem post-kolonialnega teroriziranja);
   •  Vse to – lahko dodajate po potrebi – namreč odtehtajo neizmerni, zadosti »visoki cilji NAŠE demokracije« in torej to, kar MIJI POČNEMO (v smislu bianco menice za kakršno koli početje in podjetje…);
   • Podobno je – govorimo o ZDA in zahodu, seveda – z demokracijo v smislu njene »notranje zaščite« (uboga, ogrožena, nebogljena…): če Trump in njegovi »nagajajo«, potem je upravičeno vpeljati VOJAŠKI UDAR v Washingtonu…;
   • Toliko bolj to velja, ker je – to je sestavni del MACHIAVELLISTIČNEGA štosa – za vsako bebarijo moč zmeraj  vnaprej (Bernays) kriviti Ruse (ali in Kitajce…, Gadafija…);
   • Po novem bodo tako Rusi (in Kitajci) zmeraj »odgovorni« tudi za UFOte in za še marsikaj… za kar bo pač potrebno…;
   • Seveda bi se še dalo veliko povedati v zvezi s tem, a tega pofla tukaj ne rabimo (vsaj nujno ne), saj se vendarle ubadamo z nekim domačijskim diplomantom Fakultete za družbeno balistiko, na kateri pacient očitno NIKOLI NI BIL POUČEN o  ključni razliki med politiko in policy, med delom (gr. ponos), delovanjem (gr. praxis) in izdelovanjem… (gr. poiesis)…, v končni instanci pa o ključni razliki vse politike (Aristotel, seveda) med onim »politike« in pa »politike tehne«;
   • Tam se pač tega ne učijo, ker da je »preveč zahtevno«, »odvečno«…, »zastarelo«…, v resnici pa gre za to, da zadeva fundamentalnih razlikovanj terja zelo natančne akribije, pred tem pa natančno branje vsaj Aristotela in Arendt, kar pa tamkajšnji kader seveda ne zmore »sprocesuirati« na pravšnje načine…;
2. Poanta tega, za kar gre pri zadnjem (še jih bo, kajti Borat Mag Pohar še ni rekel in postoril svoje zadnje) bebavljenju enega Ddr. Petričevih pacijentov, torej Mag. Borata Poharja, je v tem, da gre pri Boratovi izjavi o »politiki in umetnosti« za ŠE KORAK GLOBJE od vsega omenjenega in ravnokar zgolj skiciranega pri in v zvezi z machiavellizmom;
   • Kot že nakazano, pri machiavellizmu je poanta v tem, da »pri politiki« (tisto politics v angleščini) V RESNICI GRE ZA TEHNIKO (gr. tehne, za tisto »KAKO«, s čemer zadeva postane ono »policy« v angleščini) in torej za takšne ali drugačne MANAGERSKE prijeme (gr. tehne na »terenu« kybernainen: krmiljenja),  IZDELOVANJA (gr. poiesis) ter PRODUKCIJE REZULTATOV, KI PA SO LAHKO DOGODKI, RESNICE ALI MIND-KONTROLNI MEDIJSKI PRIJEMI… IN TUDI TEHNOLOGIJE ter tudi v smislu TEHNIČNIH PRIJEMOV;
   • Seveda gre pri tem za TEMELJNI MODERNI OBRAT na točki politike (in načina življenja nasploh in torej iz politics v policies), do katerega je prišlo v smislu KONVERGENCE (in tudi kombinacije) protestantizma in rinascimenta, na eni ter »prve« otoške romantike (čas Bacona, eksperimentalnost Organum Novum…), v čemer smo odloženi še danes in/ali, ki se seseda v dneh, ki  so nam dani v tehno-životarjenje;
   • To, kar je sedaj v igri s Poharjem pa je pravzaprav ŠE DODATNA POGLOBITEV,  FUNDAMENTALIZACIJA (»lepe duše«) ter torej še hujša machiavellizacija, in sicer v smislu, da se SAM MACHIAVELLIZEM s tem skuša prodati kot UMETNOST…, vsaj kot neke vrste LEPOTIČENJA… IN LEPEGA;
   • To pa je vse prej kot nekaj nedolžnega in nepomembnega, kar lahko kar tako pustimo odteči »odteči«…;
3. Rečeno še drugače ter nekoliko bolj v smeri »vsebine«: od machiavellistov (berite »Il Principe«!) nihče NE PRIČAKUJE, da bodo umetniki (»Mandragola« gor ali dol) in tudi tega ne tega, da so lepi (poziranje gor ali dol…);
   • Zanje nadvse velja, da morajo biti UČINKOVITI, FUNKCIONALNI, in sicer NE glede na sredstva ter načine (v tem je poanta »grobosti« VSEH machiavellistov do danes), ki jih pri tem uporabljajo;
   • S Pahorjem sedaj gre za nekaj NOVEGA: za to, da je ta »grda sredstva« – in  švoh rezultate (s katerimi tudi ima opravka) – nekako treba ZAKRITI, LEPOTIČITI, KAMUFLIRATI…;
   • Dalo bi se tudi takole oblikovati: DANAŠNJA je zadeva machiavellizma tisto čemur se reče MANAGEMENT IN MANAGERIZEM, pri čemer NE gre toliko za to kaj in kako narediš, gre nadvse za to, da je UČINKOVITO OPRAVLJENO IN DA SE SPLAČA, TER DA TOREJ PRINAŠA MAKSIMALEN DOBIČEK (pregovorna »maksimizacija profita«…, prosto kot pasulj);
4. Pri »Poharjevem prijemu« – zelo pomemben in zgovoren, SKRAJNO NEVAREN je ta način blebetanja, zato se ga tukaj lotevam nekoliko podrobneje – gre za neko drugačno, PRESEŽNO, DOBESEDNO POST-TOTALITARNO dimenzijo, ki premore na/v sebi nekaj ZDAjevskega, tudine samo  ojroparijskega, in sicer iz dobe tridesetih: gre hkrati za BERNEYSA IN ESTETIZACIJO ali PRESEŽNO ESTETIZACIJO BERNEYSA SAMEGA;
   •  Toda, pozor pri najbolj pomembnem: NIKAKOR NE gre pri tem za »estitizacijo politike« – teh »argumentov« polpismenih quasi »teoretikov politike« (denimo iz psihoanalitskih smeri, mednje sodi tudi Žižek in še kdo) je pogosto bila deležna Hannah Arendt –, pač pa za ESTITIZACIJO MACHIAVELLIZMA;
   • Natančneje: gre za machiavellistične REDUKCIJE politike (gr. praxis), in sicer redukcije na poiesis/delo&izdelovanje (tudi za marxiste, VSE realiste in PLATONISTE velja podobno, a se s tem tukaj ne morem ubadati), ki se jih sedaj s tem LEPOTIČI;
5. Kakšna je torej razlika na katero opozarjam? Bistvena, kajti denimo machiavellizem tridesetih XX. st. – vzamem torej zgolj kot za koga zgovoren primer – je oprijemljivo GROB IN tudi nadvse VIDEN, TRANSPARENTEN, posledično »nič« mu ne pomaga »lepa« Wolfova uniforma na Wehrmachtu…;
   • Še več – in to je morebiti ustrezen primer – , v resnici sama poanta »forme« /uniforme/ SS-uniforme sploh NI v tem (v smislu »biti-v-funkciji«), da je »lepa«, pač pa je v tem, da je GROZEČA IN GROZLJIVA;
   • »Hec« je torej v tem, da EKSPLICITNO torej USTRAHUJE (tisti, ki vsaj malo poznajo kreacije in mind-set Heinricha Himmlerja, točno na tem morajo zmoči postaviti poudarek in nikakor ne na »lepoti« enega Alfreda Speera…);
6. Pozor sedaj (sklepam), kajti to je odločilno in je hkrati v tem razlog pisanja tega teksta: pri tem, kar zagovarja Pohar v zvezi z »razumevanjem politike« (o kateri lahko le še nebogljeno jamra!) je v igri nekaj KVALITATIVNO, BISTVENO, RODOVNO BOLJ  ZLOVEŠČEGA, omenjeno BERNAYSOVSKEGA!;
   • Pri Poharju imamo opravka z NEKAKŠNO POST-MACHIAVELLISTIČNO LEPO DUŠO, ki bi rada »softly kilala«, torej še naprej morila ali vsaj MRTVINČILA in ki ji je vse »ne-lepo tuje«, če naj nekoliko poenostavim (to dušo presežnega lepotičenja);
   • Se pravi, naloga tega Poharjevega »postavljanja« (gre za postulat, ki se zlahka prime v pogojih splošne politične nepismenosti ter post-modernega medijskega bebavljenja najširšega družboljubnega dosega) je dvojna, in sicer:
     1. Prvič, gradi na poskusu ZAKRIVANJA MACHIAVELLIZMA (TOČNO TO JE TISTO, KAR PRAKTICIRA POHAR ŽE DESETLETJA) ter…
     1. Drugič, hkrati – in presežno – gre še za nekakšno »REDEFINIRANJE« POLITIKE, IN SICER V SMERI TEHNIKE LEPOTIČENJA, ESTETIZACIJE, PRESEŽNE BERNAYSIZACIJE;
   • Šminkeraj (rečeno in medias stres) – to je DEJANSKI »TEMELJ« Poharja in njegovih, Ddr. Petrič included –, s katerim pri tem imamo opravka, prihaja iz DRUGAČNEGA nekega gnezda, ki mu je »nerodne« in zna biti, da v naši dobi le ima povezave s post-moderno masonerijo (»zgolj hipoteza« na osnovi zlovenskih alkoholiščin zadnjih desetletij);
   • Se pravi s tistimi, ki  se danes sklicujejo na »mirnost, resnost« ter NADVSE na UREJENOST;
   • Ta domnevna »lepota« (v resnici GROZEČA LEPOTA vse prej kot »lepih duš«) današnjih – nekakšnih post-machiavellistov – TOREJ ni več ona SSovska, torej eksplicitna (grozeča, srhljiva…, zato črnina, kosti in lobanja…), pač pa je sedaj postala bistveno bolj »SUBLIMNA« IN ESTETIZIRANA, zakrita torej ter toliko bolj MORILSKA, zapeljiva…, ZAHRBTNA, NIZKOTNA…;
7. Točno to je tisto, kar se – po moje – dogaja tukaj in zdaj in kar je moč zaznati na »Pohar točki«  znotraj CELE ene DOBE hiranja zahoda, V KATERI TAKO NESRAMNO KRALJUJE NATO S HIRAJOČIMI ZDA… vred…;
   • To, kar se dogaja tukaj in torej s  Poharjem, Ddr.Petričem – tudi z JJjem in Kacinom, Ruplom et co…. –, je seveda točno iz tega gnezda;
   • Usodno se motijo (samo nekoliko drugače ponavljajo napako iz devetdeetih) tisti, ki to povezujejo zgolj – ali celo predvsem – z Orbanom in Madžarsko…;
   • Zadeve so dosti bolj zafecljane IN NEVARNE kot se to kažejo v levičarsko-liberalni cameri obscuri;
   • Orban in njegovi so namreč lokalna, regionalna reč (podobno je bilo z Miloševićem, Tuđmanom…), opraviti imamo ponovno z GLOBALNO REČJO HIRANJA…;
   • Če je še moč – zavoljo nekaterih AKCIDENTALNIH razlogov – reči, da je JJ vezan na Orbana, pa za Poharja to nikakor NE VELJA;
   • Pohar je drugačna, nemara še nevarnejša, bolj »naivna« štorija:  igralec je Zahoda, bistveno drugače konstituiran…, OBDELAN, četudi se vam to morebiti ne zdi na prvi pogled;

Dixit.

p.s.

Če je sploh moč reči nekaj takega, da vendarle obstaja (ne)kakšen posameznik/ca, za katerega/o bi lahko rekli, da je IZBRANI, VRHUNSKI IZDELEK, torej produkt FDBjevščine (Fakulteta za Družbeno Balistiko & triatloniko najdaljšega dosega), potem bi – po našem  skromnem mnenju – to zagotovo bilo moč reči za Njegovo Magično Visokost in torej za Borata Poharja Lepega. Magistralnega.

Če pa bi – ob tem – še premišljevali v smeri nekakšne »Svete Trojice« omenjene FDBjevščine, potem bi tovrstno nagrado nemara moral prejeti Vrhunski Trojček, in sicer v neponovljivi sestavi: Ddr. Petrič, Dr. JJ und Mag. Pohar (Četrti in Peti Največji – Ddr. Dimsi Rupsi and Mag. Smreko Kocina – že nekaj časa pridno čakata v vrsti za presežne nagrade, ki pa so tik na tem, da se bodo začele podeljevati za življenjsko delo neponovljivih diplomantov ino seveda profesorjev).

Nek se vidi raskoš menda nikoli upognjenih!