Nekdanja suverenost, današnji suverenizem in za kaj pri tem gre?

(Pozno družbeni spopadi in nemožnosti razumevanj skozi levo-desne optike)

V tem daljšem prispevku sem se lotil suverenistov/suverenizma… Ker je bilo pri tem nujno potrebno spregovoriti tudi o suverenosti, sem zadevo – v grobem – razdelil na dva velika dela: na onega o suverenosti (»historične dimenzije problema«) in pa o suverernizmu (vpričnost, ki več ne ve najbolj, kar bi sama s seboj).

Ker se mi je za trenutek zazdelo, da tudi  sami utegnete imeti težave s »suverenizmi« (posebej v neposredni bodočnosti), sem se lotil te tematike, in sicer s stališča razpiranj & možnih konceptualnih premislekov, razumevanj ter morebitnih razsojanj. Kot po navadi, nič pretresljivega, izstopajočega, kaj šele obveznega… Vse obveznosti so le kvari, malo k’tera obvelja…, še posebej v Free Country of Freedom und  Democracy. 

1. Najprej – kot po navadi – kaže zmoči PAZITI NA BESEDE ter ravnati v nasprotju s tistim, kako so vas/nas učili: češ, da gre »za stvari« in »materije« in da je v resnici vseeno »kako to imenujemo«… iz te »naše«, domnevno nad-materialne, božje pozicije/drže…
   • Nasprotno velja,  niti malo ni vseeno katere besede (ne)kdo uporablja… pri premišljevanju…, razumevanju. Pri (političnem) govorjenju to velja še posebej, saj so besede pri tem ne samo »ključnega pomena« v smislu »označevanj« (znak, označevanje, označeno…), pač pa naravnost za takšne in drugačne besede gre. Ali pa in če vam je ljubše, je to moč tudi takole ubesediti: na teh NEterenih politike in kar danes pomeni »mediji«, »medijske tehnike«… (MindKontrol, PR…, mediji množičnega poneumljanja…), so besede hkrati že dejanja in torej ono »stvari«.
   • Če morebiti »ne razumete« in vam je »nesprejemljivo« to, kar vam omenjam na tej točki, potem si vzemite kakšne pol ure svojega predragocenega časa ter pojdite poslušati kakšen (na)govor Našega Vrlega Dolfija iz tridesetih, lahko pa tudi iz štiridesetih in boste videli kako se »iz besed ustvarjajo stvari«…, ki sem jim tukaj na poti.
   • Kratko malo, pozorni bodite v teh ozirih vsaj na to, da bi v primeru suverenistov v resnici naj šlo za zadevo »suverenosti«, če se že Naši imajo za »suvereniste« oz. PRODAJAJO za suvereniste in/ali nastopajo pod to »rodovno oznako«…, ki da »odkriva« kaj in kakšni so; 
   • Kakorkoli že, če je tako – in tako nedvomno je -, da SE-označujejo s suverenisti, potem se pri tem za tistega, ki  to hoče zajeti v mislih odpirata najmanj dve bistveni vprašanji:  Prvič, KDO je (tukaj) suverenist ter seveda, drugič, KAJ je to sploh suverenost?

V nadaljevanju lasten premislek razdelim tudi okoli teh dveh vprašanj ter v smislu dveh večjih kosov: prvič historične pla(s)ti razumevanja suverenosti ter današnjega stanja in sranja stvari na tej in podobnih ravneh:

Prvi del: suverenost najprej (suverenisti večji del gredo MIMO tega)

1. Če začnem od zgoraj zadnjega omenjenega ter torej od vprašanja, KAJ je suverenost, potem je v zvezi s tem treba reči več reči ter bistveno manj stvari, ki pa so vse po vrsti (globoko) historičnega pomena (mejijo na svojevrstno »arheologijo znanja«), saj se suverenizem (v smislu poimenovanja) skuša navezati na nekaj, kar je – v približku rečeno – vezano na procedure nastajanja modernosti oz. na nekaj, kar je danes staro nekako med 200 in 500 let:
   • V tem kontekstu je bistveno najprej dojeti, da »zadeva suverenosti« NI nikakršna oprijemljiva stvar, pač pa je eden možnih načinov (družbenega) govorjenja (Hannah Arendt je zelo bila občutljiva na tej točki v zvezi z razumevanjem politike, države od Hobbesa dalje, sam praviloma temu pristavim še Machiavellija…, ki sodita v »isto tisto generacijo«) o političnem (die politische), ki »k nam« prihaja – torej kot beseda in jezikovna igra – iz francoske tradicije;
     • To pomeni tudi, da prihaja iz tradicije tamkajšnjega socialnega NAČINA govorjenja o (načeloma) političnih rečeh…, ki se razširja intenzivno (prej je bilo manjše intenzitete) – posebej od Rousseauja in »njegovega« (Hobbesovega – social contract!) »contrat social« POSTULATA (1762).
     • Pravzaprav gre pri tem za dosti širše debate (ta širina je  tisto, kar bi bilo treba zmoči ustrezno zajeti v mislih, da bi  razumeli današnje suvereniste!), ki so jih one dni in stoletja (16, 17 in 18) opravljali predvsem t.i. »humanisti«;
     • Še bolj natančno, to je tisto, kar so – kot svoj  poklic (danes, v pozno-družbeni dobi na njenem koncu gre večji del le še za »zasebno-pravne prakse«, reči in stvari…) – opravljali takratni PRAVNIKI, ki pa tudi sicer in še danes sodijo med bolj antipolitične, fundamentalne družboljubce, a se s tem tukaj ne morem podrobneje ubadati);
     • Pri takratnih debatah je šlo za nekaj takega kot je ojroparijska (striktno zahodna, tudi KOLONIALNA štorija– tega nikjer drugje ni!) dobo »pojavljanja moderne države«…, kot bi  se dalo sklepati po običajnih načinih čivkanj…;
     • V resnici pa je šlo za »trenutek« OBLIKOVANJA/NASTAJANJA  MODERNE DRUŽBE/NOSTI, kar pomeni tiste s posameznikom (ni še posameznice!) v ospredju…, kar pomeni tudi z liberalnimi »institucijami« in »ureditvami«, ki izhajajo/nastajajo prav iz  atomarnega-naravoslovnega-stoiškega /Zenon – Cicero/  »razumevanja« onega »Človek«…);  
2. S tistim sedaj že pregovornim »moderna država« (IN HKRATI Z ZAMOLČANO/POTLAČENO »MODERNA DRUŽBA«, seveda, na čemer sam dajem močan/ODLOČILEN poudarek), je bilo one dni mišljeno marsikaj, a v osnovi je vendarle moč reči, da je šlo in še gre za vprašanje, KDO JE PRVI/NAJVIŠJI PRI NEKEM ODLOČANJU… (družbenem in ne političnem, monističnem in ne pluralnem odločanju, da ne bo pomote tudi pri tem, čeravno tega ne morem tukaj podrobneje razdelati – bistveno: gre za PRIKRITI, NOV TIP MONARHIČNEGA  ODLOČANJA NEKEGA »ENEGA« IN NE ZA POLITIČNO PLURALNOST, DEMOKRACIJO, kot se dozdeva politično nepismenim in družbeno NORMALIZIRANIM zahodnjakom še danes in celo še posebej danes v MindKontrol dobi);
   • V navadi je bila do tistih časov seveda, da je »ta prava končna instanca« nadvse tista, ki je premogla silo spregovoriti o »pravici«, in sicer v smislu »odločanja o vojni«: takšno argumentacijo,  denimo, lahko najdete tudi pri Carlu Schmittu iz XX. st, če vam to ime sploh danes še kaj pove/pomeni in poznate povezavo le-tega z Dolfijem);
   • Boljše in ožje rečeno, pri tem o suverenosti je šlo za nek »prehod« (marsikaj je v zvezi s tem moč in tudi potrebno razumeti na način govorjenja o »prehodu«), ki pa ga nekoliko bolj vsebinsko kaže zmoči mišljenjsko zagrabiti vsaj še v smislu »časa EPOHALNE DRUŽBENE revolucije«;
     • S tem iz prejšnjega paragrafa posebej močno izpostavljam spreminjanja/prehajanja v smislu nastajanja moderne, kar pa je nadvse DRUGO ime za nastajanje ZAHODNE DOBE, DOBE GOSPOSTVA ZAHODA ter torej tiste, ki se sedaj – nemara celo NEPOVRATNO- IZTEKA;
     • Ni šlo torej kar tako za »revolucije« (vobče) in zgolj za neke »splošne«, abstraktne »tranzicije & prehode… (kaj šele za sprehode…, kot se to zdi iz ahistoričnih »poučevanj« pacientov), pač pa za KONKRETNE, neke POSEBNE, epohalne DRUŽBENE REVOLUCIJE… NA ZAHODU IN ZAHODA, ki bi jih danes – torej v dobi hiranja družbenega še posebej – bilo treba zmoči resno misliti, obravnavati ter vsaj upoštevati kot zadevo nastajanja/postajanja družbene totalitarnosti (če mi je dovoljeno to tako zapisati,  seveda);
     • Kratko malo v tistem trenutku gre – v prvem bistvenem približku – za dobo družbenega revolucioniranja v smislu REVOLUCIONARNEGA NASTAJANJA DRUŽBE (in ne iz-Ene družbe v Drugo-družbo, kot vam o tem čivka družboslovno samoljubje ali  družboljubje);
     • Podrobneje in bolj historično, gre za DVE in ne zgolj za eno (po navadi se to dvojstvo nekritično odmišlja, ne brez posledic, seve) revolucijo;
   • Šlo je tako za ZDAjevsko (torej za tisto nekaj čez lužo!) kot tudi za Francosko revolucijo, ki sta – vsaka na svoj način seve (ena v smislu družbeno-anti-kolonialnega, druga v smislu družbenega samokoloniziranja in torej NAVZNOTER) – pustili globoke sledi in učinkujeta vse do danes, ko sta se znašli v »degenerativni fazi« gnitja;
     • Tisto, kar nas tokrat zanima pri teh torej DVEH (ne Eni!) revolucijah je –  med drugim – to, da je takrat (za nas: nadvse) šlo tudi za REVOLUCIONARNI (nasilje included) prehod iz Enega v drugi tip suverenosti/Vrhovnosti;
     • Točno ta »Vrhovnost« je ta »pomen« (in tud možen prevod) onega »suverenost« (ki ga kaže imeti v mislih in ki se mu skušam zlagoma približati iz neke »nenavadno-nesprejemljive« smeri), suverenosti Monarha (in torej za MONARHIJO) na nekem teritoriju;
     • Pozor na ta značilno družbeni »element« teritorija: suverenost je vnaprej mišljena kot neka sila v/na teritoriju in niti slučajno ne na ravni nečesa takega kot je ne-teren mesta… (kar bi kazalo posebej razdelati ob priliki);
     • Kakor koli že, takrat je šlo za revolucionarni DRUŽBENI prehod v NEKO DRUGO/DRUGAČNO OBLIKO NE-VEČ-MONARHIČNE SUVERENOSTI!;
   • Kako to razumeti, v čem je tukaj poanta? Nekako v temle: ta »druga oblika« (takrat nova in še neznana, seveda) SUVERENOSTI – ponovim: REVOLUCIONARNE ter HKRATI DRUŽBENE (DA NE POZABIMO TEGA NIKOLI, kajti to je vse prej kot samoumevno!!!), POMENI PRVI EPOHALNI NASTOP SUVERENOSTI DRUŽBENEGA;
     • To je – med drugim –  pomenilo tudi neke vrste »suverenosti«  »družbenega dogovora«, denimo, v smislu DOMINANTNEGA, VRHOVNEGA TEOREMA IN GOSPODOVALNE/ZAUKAZANE JEZIKOVNE IGRE (ki se je ohranila do  danes, saj še zmeraj čivkajo o »novem družbenem dogovoru«…ter o podobnih samoumevninah, ki da »ustrezajo stvarem«…);
     • Ta ZMAGOVALNI NASTOP/POHOD DRUŽBENOSTI (tudi družbenega dogovora in še marsičesa v smislu »načinov razumevanja in interpretiranj)  je bila in ostaja ključna za VSE takratne »suverenistične«  tipe govorjenj pa naj so ti bili Francoski, Nemški (redkeje), ali pa Angleški/Škotski oz. pozneje ZDAjevski (Founding Fathers)…;
   • Najstarejša  »debata« – in torej odpiranje te tematike na TAKŠNE NOVE NAČIN (ta NOVI, DRUŽBENI način je bistven pri vsem o suverenosti/suverenizmu in ga nikakor ne kaže razumeti kot nekaj »samoumevnega«, kaj šele naravnega, saj je točno to KLJUČNO pri celi štoriji) –, pa je še kakšno dobro stoletje bila starejša in jo je moč spremljati vse tja nazaj do Thomasa Hobbesa;
     • Hobbes (1588 – 1679) je  –  tega ne bi kazalo zlahka abstrahirati, kaj šele pozabiti/metodično spregledovati – le bil v službi cerkvenih krogov in je po izobrazbi bil predvsem TEOLOG ter ne kar tako »filozof«, kot o njemu –in še marsikomu iz tiste dobe –  radi čivkajo današnji wikipediki za nazaj in pri čemer ne upoštevajo niti tistega »NATURAL Philosophy, »v« čemer sta – kot v generični oznaki in skupnih jezikovnih igrah – namakalo tako »pravnik« Bacon kot matematik in astrolog Newton…);
   • Omenjeno o REVOLUCIONARNEM, DRUŽBENEM PREHODU »v neko drugo« obliko SUVERENOSTI, V DRUŽBENO OBLIKO, KI – pazite na to odločilno »nepomembnino« – NIMA SVOJEGA DRUŽBENEGA PREDHODNIKA (poprej so učinkovale različne forme skupnosti, kar pa nikakor NI isto kot je to »logika družbenega«, ki je topogledno in sicer ABSOLUTNA REVOLUCIONARNA NOVOST) -, je seveda pri tukajšnji tematiki nekaj centralnega, predvsem zavoljo razloga iz naslednjega paragrafa;  
     • Eni misleci (mislinj takrat še ni bilo na sceni) so – od dveh velikih »skupin« DRUŽBENEGA interpretiranja – namreč ta »prehod« »postavljali« (in videli) v smislu države (»suverenost Države« ali nekoga izmed »Državnikov« – uganite koga, vsekakor pa je to pomenilo države antipolitično in družbeno razumljene na domnevni-podlagi-MITOLOGIJI »družbenega dogovora«), drugi pa – glej ga zlomka – celo v »Narodu«…;
     • Točno to slednje je tudi – na kontinentu najpogosteje (Francija, Nemčija…) – zmagalo, in sicer predvsem zato, ker je pač tudi to antipolitično umevanje »utemeljeno« na jezikovnih igrah o Narodu podobno onemu že omenjenem o »državi-iz-družbene-pogodbe« (oboje je presežno družboljubno, rečeno preprosto);
     • Najbolj zaskrbljujoče pri tem je to, da je nekako tako – večji del povsem NEDOTAKNJENO –  ostalo vse do danes (to ste dobili na faksu, če ste študirali)  in da je takšna v resnici tudi vsa tista bojda »Naša Slavna« tradicija zahodnega FAKE »političnega mišljenja«, ki pa je v resnici DRUŽBENO IN ANTIPOLITIČNO in za katero Arendt večkrat utemeljeno in brez milosti poudari, da se je – kot tradicija ter na točki nacizma, stalinizma… – dobesedno »Zlomila«! (zato več ničesar ne zmoremo razumeti, a to je tematika, ki se je širše lotevam v svoji Antipolitiki);
   • Še nekoliko konkretnejše rečeno: v resnici tovrstno tradicijo »v smeri države« – torej v smeri »nove, državne suverenosti« – razumejo, tematizirajo (razvijajo oni dan te načine rekanj) tako, da – rečeno in medias stres –  sploh ne PREMOREJO in torej niti NIMAJO »pojma države« (razen neke lo stato »drobnarije«, dovtipa iz Machiavellija, ki pa ga tukaj ne moremo obravnavati);
     • Zanje je to bila večji del zgolj-beseda (še niti ne koncept, bolj ideja in ideologem…), nikakor pa ne obstoječei NAČIN ŽIVLJENJA!;
     • Glede pa na doslej nakazano/skicirano in torej širše umevanje pa je to »država« v resnici tisto, kar takratni teoretiki družno tematizirajo kot DRUŽBA, kar hoče reči, da zadeve države in družbe vsaj medsebojno zamenjujejo/ENAČIJO (zato je šele Hegel v XIX. stoletju te stvari skušal »za nazaj« – tik pred smrtjo – »redefinirati«…, a to je daljša štorija),  kar nešteti počno še danes…;
     • Za ta vse prej kot ustrezno – še danes to velja – razumljeni »trenutek« (UTEMELJITVENI trenutek, na katerem temelji tudi vsa naša Ojro-sedanjost ter dobršen del izginjajoče prihodnosti, ki je torej ni od nikoder – tu nekje so doma Ojroparijski founding fathers) v zgodovini Zahoda, je predvsem torej značilno, da je EPOHALNI NASTOP družbe v smislu  njene IZNAJBE PAR EXCELLENE REVOLUCIONARNO INOVACIJE V  SMISLU ZAČENJANJA NOVEGA NAČINA ŽIVLJENJA, DOBESEDNO SPLOH SPREGLEDAN;
     • Še slabše,  imajo ga v tistem času CELO ZA NEKAJ »NARAVNEGA«, kar da bojda sledi iz avtomatičnega razvoja/napredka (takrat prihaja v igro »argument« – jezikovne igre! – »progresa«…)…;
     • S tem bi rad poudaril, da takratne generacije (horizonti njihovega premisleka, ki so »za nas« postali KANON čez katerega Miji ne vidijo!) ne argumentirajo zaman prav iz stoiških in perspektiv Cicera v smislu »naravnega prava«…, ter torej, da striktno sklepajo iz/znotraj  horizontov »Natural Philosophy« (če že niso religiozni ali pa tehnično naphani v smislu Napredka…, po navadi pa vse to skupaj gre v smislu ateoretične, anything goes boranije!);
     • TA MODERNA DRŽAVA – SAJ DRUGE IN DRUGAČNE KOT ZAHODNE IN MODERNE DRŽAVE SPLOH NI (JE – PODOBNO KOT  DRUŽBA IN DRUŽBENI NAČIN ŽIVLJENJA – PRISTNO ZAHODNA INVENCIJA!!) – je NOMINALNO takratni, vsebinsko (V SMISLU UDEJANJENEGA MODERNEGA NAČINA ŽIVLJENJA) pa šele poznejši »izdelek« (in položaj/drža, zadržanje zahodnjakov, kar pomeni RAZCEP, ki ga ni lahko  obravnavati in misliti za nazaj);
     • Grobo rečeno gre za tisto, kar se – na ravni poimenovanj/nominalno in torej v smislu konceptualizacij – začne z omenjenim »lo stato« (»per mantenero lo stato«…) pri Machiavelliju oz. – v sorodni tradiciji – s Commonweal/th pri Hobbesu…, za njeno/državno »današnjo rabo« pa je od takrat bilo potrebno še marsikaj drugega in še marsikaj »več« (tudi Napoleon, by the way…, o čemer pa tukaj ne morem posebej govoriti);
   • Podobno kot takrat še torej dobesedno NI »pojma države« (ker življenje ŠE NI POTEKALO NA NAČIN DRŽAVE V SMISLU NAČINA ŽIVLJENJA), je podobno veljalo – v »dodelanih oblikah« (saj je tudi Narod poznejša inkarnacija in tudi inkarnat) tudi v primeru  Naroda;
     • To o narodu velja seveda tudi v primeru, da se vam še tako dozdeva – se pravi, da so vas še tako preparirali in obdelani s takšnimi UMISLEKI/MITOLOGIJAMI… -, da je Narod-nekaj-Večnega-Božjega-Naravnega…;
     • Kratko malo – in to je sama esenca družboslovja in družboljubja –  tako kot bi naj Narod bil nekaj Večnega, bi na to veljalo tudi za Družba, ki bi naj bila takšna… in torej transcendentalna;
     • Ker temu je tako – to pa je  možno samo dokler izhajamo iz teh TEOLOŠKIH PREMIS/PREDPOSTAVK – je možno tudi družboslovje (to, kar danes hira, torej in od koder kaže izstopiti);
   • Nenazadnje – in tudi to je znak one takrat nastale FUNDAMENTALNOSTI/NENADOMESTLJIVOSTI/IZKLJUČEVALNOSTI/EKSKLUZIVNOSTI DRUŽBENEGA – so to dvoje (Narod in Državo) takratni pravniki medsebojno pogostokrat kar enačili;
     • Nikakor se ne kaže preveč toopogledno čuditi, če je temu Svetemu dvojcu Naroda & Države bilo zlahka moč v XX. stoletju še pristaviti Odločujočega (Suverenega, Vrhovnega…, Fuehrerja, denimo – ali Vožda…), VOLJA KATEREGA POSTANE DOBESEDNO ZAKON!;
     • Resno jemljite to točko: v zvezi s suverenostjo – tudi suverenisti  – je  v igri v veliki meri nekaj takega kot je VOLJA (tudi sila in ne moč, kot bomo videli);
3. Tisto, kar je v zvezi s tem o »zgodnji suverenosti«  (o kateri zaradi TIPA nekritične, mestoma celo rItolizniške akamenske izobrazbe, vemo zelo malo) še bistveno vsaj za omeniti, je to, da je ta NEKDANJA – in za to hiranje (v smislu »nekdanje«) pri tem nadvse gre – suverenost DOBESEDNO bila »na strani« (srednjeveškega, Vatikanskega v ojroparijskih okoliščinah) Boga (ne tega spregledovati nikoli, in sicer v smislu BOŽJE VOLJE, seveda ne!);
   • Takratna »zagata« DRUŽBENIH REVOLUCIONARJEV (to je njihova štorija!) je topogledno bila dokaj preprosta: Bog je namreč počasi – a zagotovo –  vendarle pod REVOLUCIONARNIMI UDARCI (rinascimento, razsvetljenstvo, romantika…) – postajal vse manj pomemben in je tako rekoč vedno bolj postajal nekakšen »bogi Bogec«…;
     •  (Podobno v nekaterih legah tako dogaja danes tudi z ZDA…, ki so do včeraj bile Bog-Post-Modernosti in ki bi rade bile GreatAgain…, od The GreatBritain nastaja LittleEngland…, ogromno je v resnici tega in takšnega »materiala«, ki gnije in hira v naši dobi… in ga ne razumemo: tudi zato ne, ker NE POZNAMO LASTNE ZGODOVINE, če poenostavim);
     • Tako je bilo/DOGAJALO posebej intenzivno (z vojnami vred, denimo tridesetletno) od protestantizma, od Henrika VIII in anglikanizma… dalje, ko se začne vidno/oprijemljivo krušiti »Vatikanski marmor« one domnevne Nebeške-monarhičnosti (So Help Us God!);  
4. Do »kvalitativnega obrata« v zvezi s tem pride nekako z nastopom onega, kar se je svoj čas (in za nazaj) označevalo z »absolutna monarhija« in kar je še kako vezano na zadeve okoli Francoske revolucije (vključno – da ne bo pomote in nesporazumov – z Napoleonom samim, ki je bil CESAR od 1804 dalje in kar nikoli ne gre pozabiti v zvezi s to NEKRITIČNO POVELIČEVANO TER PRENAPIHNJENO, NARAVNOST VZVIŠENO DRUBENO revolucijo ter njenimi učinki vse do danes);
   • Skratka, pri tej zadevi-suverenosti je šlo nadvse – in torej »v bistvu« – za problematiko DRUŽBENEGA, REVOLUCIONARNEGA…, nastajajočega/učinkujočega prehoda OD/IZ suverenosti BOGA (transcendenca) na suverenost nekaj/nekoga (nečesa…) kvalitativno (ali vsaj kvantitativno) drugega in drugačnega…;
     • Šlo je za poskus nečesa ne več transcendentalnega ter za postavitev »Raja na zemlji«, če poenostavim oz. temu rečem po Baconovo in hkrati protestantsko (ne nujno po francosko ter torej zaletavo in v smislu giljotine, Saint-Justa, Robespierreja…);
   • Toda, pozor ob tem »običajnem« na odločilno (da bi vam ne spolzelo med prstmi!): vse to je potekalo OB HKRATNEM NEPOZNAVANJU – ta tradicija je bila zagrebena in potlačena, niti znanja Grščine več ni bilo, zgolj POLITIČNO NEGOBLJENA, pravzaprav BENIGNA latinščina… je bila v igri!!! –  POPREJŠNJIH, seveda GRŠKIH »REŠITEV« NA »TERENU POLITIKE«… (saj je šlo točno za to);
     • Vse je potekalo – to je takratni domet, v tem so horizonti takratnih intelektualcev, ki so predvsem pravniško-teološko bili podkovani (to je okovje v katerem smo mišljenjsko/konceptualno še zmeraj zasužnjeni, češ da gre za »Humanizem«… in »zgodnje družboslovje«…) – TOREJ NA NEKEM ANTI-POLITIČNEM, ŠE KAKO »TEOLOŠKEM TERENU« IN V NAČINIH UMEVANJ, KI TISTEGA GRŠKEGA IN TOREJ ŠE IZ DOBE PRED IZNAJDBO BOGA/TEOLOGIJE (ter pred judovstvo-krščanstvom) še niso poznali (tudi kilavo poznavanje političnih Grkov se pojavi dosti pozneje);
   • V teh in takšnih Ne-položajih, situacijah torej, je nekako bilo »normalno«, da so se takratni Ojropejci torej »lovili«, da so za razumevanje/interpretiranje lastne dobe uporabljali poprejšnje, presežene načine govorjenj (predvsem Rimsko-republikanske, kot to pokaže izkušnja Francoske in ZDA revolucije);
     • Do predvčerajšnji torej so to bili v resnici še pridni podložniki Vatikana (ali so prehajali na protestantizem), v takratnem sedaj pa so  morali naenkrat neko drugo pesem odpeti… in drugače razumeti…;
     • Poudarek: v igri  »mišljenj« so bili večji del svečeniki-z-latinščino (te jezikovne igre so njihov takratni domet), ki so bili vsaj do neke mere pismeni, na »drugi«, bolj »civilni strani« pa so bili kvečjemu še pravniki (spet-z-latinščino)…,  ostalih mislečih potencialov, političnih še najmanj, še ni bilo od nikoder, kaj šele v smislu »moderne inteligence«, ki je – kot iznajdba – vendarle otrok šele poznega XIX. ter zgodnjega XX. st… ter nekaterih drugih okolij (Rusija, denimo, čeravno vas to »preseneča« in vam tega še »nihče ni rekel«);
   • Vse to (in še veliko neomenjenega) je pomenilo, da so – gledano s stališča takratne izobraženosti (zmožnosti tematizacij novega) – takratni možje »imeli« v sebi izobraževalno vgrajeno (State of Mind) edino ENO »resno« formo, ki so jo sploh »poznali« (ZAPRTI horizonti umevanja) in ki se je vrtinčila okoli Absolutizacije Rima;
     • Zraven je torej bila še danes toliko čislana in KRITIČNO NEPREMIŠLJENA »Rimska tradicija«  REPUBLIKE, kombinirano seveda z omenjeno KRŠČANSKO-RELIGIOZNO-TEOLOŠKO tradicijo rekanj/tematizacij, kar je posebej krvava zmes, ki pa se ji tukaj ne bom posebej posvetil, podobno velja tudi za  »naravno pravo«…);
5. Za tole v nekem SUMARNEM smislu gre pri tem v zvezi s suverenizmom na ravni večji del spregledanih historičnih dogajanj: ko »udari« Francoska revolucija  (se pravi z Masoni vred – oz. ko udarijo tudi Masoni, če smo natančni -, saj tega epohalnega Dogodka brez Masonov SPLOIH NI moč misliti in razumeti: ne v Franciji in še manj v ZDA – nemara zato do revolucije sploh ni prišlo v Britaniji, a o tem bi bilo treba kaj povprašati Edmunda Burkeja in še koga), se v resnici postavi takšnole FUNDAMENTALNO vprašanje: kaj postoriti takrat/sedaj, ko smo ostali hkrati BREZ BOGA IN HKRATI TUDI BREZ KRALJA… (saj na vrata potrka ideja Republike – omenjeni Rim!)?;
   • Ali pa drugače zasukano: na koga se – KOT NA NAJVIŠJO INSTANCO-VOLJO (NAJPREJ za to Najvišje VOLJE gre pri suverenosti, ohranite to pri mislih!) – torej naj sedaj obrnemo/naslonimo, ko nam je zmanjkalo še Vatikana ter – po svoje – celo tudi Rima, ki ostaja za nami…, nekje globoko v zgodovini in nastaja »nova republika«…?;
     • Točno V TEH IN TAKŠNIH KONTEKSTIH bi kazalo poskusiti po/iskati in razumeti MESTO (historično torej in ne »logično«, kontekstualno in ne de-kontekstualizirano…!) suverenosti, ki nas tukaj zanima in ki se potem – doba po Napoleonu – izteče predvsem v dveh različnih smereh;
   • Ena smer je seveda nakazani Narod (to je tisto, kar eksplodira v l. 1848 in česar Marx, denimo, nikakor ni mogel razumeti ter je iz svoje perspektive – podobno je še danes na levici in med liberali – lahko le jamral o »konzervativnih«, »reakcionarnih« ali pa kar o »ne-zgodovinskih« (to so Heglove jezikovne igre) narodih… in kaj je še tega;
   • Druga smer je Država, ki takrat začenja nastajati, te »procedure« iskanj pa v resnici še zmeraj trajajo tudi v XXI. stoletju, ki se topogledno še zmeraj IŠČE (ker se mu ni uspelo »najti«, če nekoliko poenostavim) sredi lastne IZGUBLJENOSTI (današnji IZGUBLJENI suverenisti brcajo prav po teh sobanah in temah »svoje« lastne ZLOMLJENE TRADICIJE in nemožnosti/blokiranosti političnega mišljenja, razsojanja…, delovanja…);  
     • Celo XX. stoletje – z »Dvema« vojnama vred torej – je v resnici HIRANJE TAKRAT (doba, ki  jo opisujem s pomočjo razpiranja kontekstov za razumevanje zadeve suverenost!) NASTALIH KOLONIALNIH IMPERIJEV DRUŽBENEGA (Avstroogrskega, Osmanskega, Britanskega…), ki so se – tako ali drugače – vrtinčili  okoli »Države« in »Naroda« ter še kakšnega »Voditelja« in NJEGOVE VOLJE (ko je »umanjkalo« volje Boga…);
   • Dosti redkeje bo zadeva iskanja novega suverena zašla v smereh Ustave (denimo »Parlamentarni patriotizem«, kar je nekaj, kar šele sredi XX. st. bo skušal braniti Habermas… in kar je danes postalo »zadnje« zatočišče levih liberalov in liberalnih levičarjev…, a  to je tudi neka drugačna štorija, ki se je bom lotil ob kaki drugi priložnosti);
6. Kratko malo, iz onega »suverenost«, kar nas tukaj posebej zanima, je predvsem nastalo nekaj takega kot je »suverenost naroda« (francoska različica – nemška od Herderja dalje je temu podobna in je to tista, ki se izteče tudi v smereh Dolfija et co., tukajšnja Nova Revija je – denimo – bila posebej »mehka« na teh točkah v osemdesetih…, Blutt und Bodnček…, Mi smo Mi etc…);
   • Ta različica suverenosti torej gradi na onem Narod (slabi temelji, a to je tisto, kar Ojro-Zahod premore in je pač takšno kot je: tudi zato sedaj ponovno hira, a predvsem v ZDA različicah in na to veže Patriotizem ter celo ono La Patrie…), ona druga in torej »suverenost države« (za kar bi naj šlo suverenistom – KOT SE  ZGOLJ ZDI!) pa je postala večji del samo še nekakšen TEHNIČNI TERMIN (ter, po svoje, nek značilni, simptomatični Nebodigatreba);
     • S tem merim tudi na to, da je razvpita »zadeva suverenosti države« – to posebej velja za dobo pozne/post družbenosti (»post-resnica«, »post-politika«, »bio-politika«… »post-etika«…) –  postala NEBOGLJENI »koncept«, ki še nastopa kvečjemu v različnih ustavah ter v ustreznih mednarodno-pravnih papirjih/organizacijah (Društvo narodov, OZN…)…;
     • A kaj ko moč vsega tega o »suverenosti države« – to resno jemljijte, to je simptom! – lahko ocenite točno po tem, kakšna je »moč« teh institucij in ki je skorajda NIČELNA v kontekstu »realnih« razmerij sil te ali one »velesile« (kot se o tem čedalje bolj –in ponovno – čivka…);
   • Sklenem ta del s temle (čeravno bi bilo treba še marsikaj ubesediti in »zapreti«), kar se mi zdi zelo pomembno ter praviloma zamolčano: zadeva suverenosti NI bila zadeva »prava in pravice« (kot se to dozdeva zahvaljujoč ZAVAJOČIM pravniškim dikcijam ter medijsko poneumljenim odjemalcem!), PAČ ZA NADVSE ZADEVA SILE/FORCE ter torej onega »realno« in Rel-politik… (vse tja do VoljeEnegaVoditeljaTirana);
   • In še: zadeva suverenosti ravno tako NI BILA – takšna tudi ne more biti – ZADEVA POLITIČNE MOČI/POWER, pač pa zadeva DRUŽBENE SILE oz. DRUŽBENIH SIL (FORCE), KI SO ZMOGLE VSILITI SVOJO VOLJO (v tem so »poante« tudi onega imperialno, kolonialno…, ter tudi tajnodružbij in globokoslužbij, kar pa tukaj moram odmišljati);
   • Pri celi tej štoriji o suverenosti je bilo bore malo moči (power), daleč najmanj politične…, a kaj ko se tudi s tem tukaj ne morem podrobneje ubadati ter to ravno tako pustim za neko boljšo priložnost;  
   • Podobno kot takrat – vsaj v nekaterih ozirih (in to je povezano, čeravno današnji suverenisti o tem seveda nimajo pojma!) – velja tudi še dandanašnji: poudarek današnjih suverenistov niti slučajno ni na onem suverenost DRŽAVE (ko bi le šlo za to, potem bi morda celo še govorili o  »napredku v zgodovini«in ne zgolj o onem v tehniki), kaj šele za suverenost MEST/A (to slednje je celo »nemisljivo« in nepredstavljivo hkrati, let alone tisto o »suverenosti posameznice/ka«…);
   • Naj bo tako ali drugače, s tem opuščam historične dimenzije problema ter prehajam na drugi del, se pravi na današnji suverenizem oz. na suvereniste…, ki so moja dejanska tarča v smislu poskusa razumevanja;
     • Lahko bi v zvezi s tem najprej rekel tudi takole: nekoč je še šlo za suverenost (s tem smo se ubadali in to sedaj opuščam), danes pa to zagotovo NE velja več!;
     • Točno za to se danes govori o suverenizmu in o suverenistih: kot je nekoč še šlo za politiko (Grki), danes pa – v dobi tehnike in torej (post) moderni – gre le še za ono politično… ter torej PRIDEVNIŠKO (kar se nečemu PRI-deva, PRI-stavlja…, in kar zagotovo ne more biti politika: si predstavljate »politično politiko«?!);
     • Ker pa je ta »prehod« od nekoč (suverenost) v danes (suverenizem/sti) dosti bolj zapleten za interpretiranje (če vas zanima pa lahko to primerjate s tistim, kako je to bilo postavljeno in izpeljano v moji Antipolitiki kakšnih trideset let nazaj), ga tukaj nujno izpustim iz premisleka ter se napotim direktno in medias stres, k tem današnjim;

Drugi del: suverenizmi in suverenisti – simptomi depresije duržbenega na koncu dobe tehničnega Prihodnjenja

7. Zakaj torej sedaj gre pri teh današnjih suverenistih (in če torej opustim historične dimenzije problema, s katerimi sem zaenkrat končal)? Rečem po diagonali in zgolj začetno: nadvse gre za nekaj takega kot je to suverenost “NAŠEGA VRLEGA NARODNJAŠKEGA NARODA” (v neštetih das Volk pomenih, berite začetna poglavja Mein Kampf)…, in sicer v smislu suverenosti (vrhovnosti) Mijev/NAS družbenih bitij in naših »odprtih ter svobodnih družb«…;  
   • Vendar pa niti to – in podobna (se boste že navadili v prihodnje) PESNJENJE (suverenisti so veliko bolj poietični & patetični kot so to pripravljeni priznati – zato je med njimi toliko pevsko razpoloženih »umetnikov«…) – še ni vse, kar bi bilo potrebno v zvez s tem vedeti/upoštevati, nadvse pa izpostaviti/eksponirati;
   • Je pomembno najprej, da pri tem nikakor NE padete na PREKRATKE finte, ki jih ne mrgoli zgolj pri suverenistih, marveč tudi  pri tistih, ki jih baje »kritizirajo«;
     • Pri teh slednjih še najbolj gre za one pregovorne – baje “antinacionalistične”! – čivkarije liberalov in levičarjev (združbe zbranih družboljubcev in antipolitičnih bitij), ki se sklicujejo na nekaj takega kot je HIRAJOČI »INTERNACIONALIZEM« (nemara zadnji ostanki stoiškega Mind-Seta, ki so bili nadgrajeni z »odprto-družbenimi« Baconovskimi načini govorjenj in na katere se je post-moderni Zahod – po maju 1945 – skušal vzpostaviti in je zgradil današnjega demokratičnega »Leviathana-v-hiranju«!);
     • Pri današnjih suverenistih gre hkrati vsaj še za – in ta »retro drža« je pomembna – obujanje, celo za re-fundamentalizacijo “krščanskih vrednot” ter nekakšnega novo “krščanskega ethosa” (pa naj so možje in gospe še tako bili  new-ageizirani vmes);
     • To so tisti tipi govorjenj/argumentacij in razumevanj, ki se tičejo tudi – historično gledano povsem upravičeno, kajti vzvišena kultur-Ojroparija zagotovo NIMA NIČ SKUPNEGA Z BRUTALNO HRABRIMI IN ETIČNIMI GRKI, Z NJIHOVO POLITIKO IN DEMOKRACIJO!!!) – “začenjanj” Ojroparije…, ki jo je moč najti točno v kombinaciji KRŠČANSTVA IN RIMA…;
     • Ta retro-drža suverenistov je torej nekakšno PONOVNO ISKANJE IZGUBLJENIH TEMELJEV oz. jo je moč razumeti tudi kot »novoprotestantski« (to je – metodološko gledano – Lutherjev prijem, če sem natančen) poskus NOSTALGIČNE VRNITVE NAZAJ K KORENINAM/TEMELJEM (Narodu, Državi, včasih zemlji, kulturi, religiji…, tega je lahko zelo veliko, a vse le prešije »MojaVolja« družbenih bitij);
     • Pri današnjih suverenistih gre vsaj za kombinacijo (bric-a-brac…) katolicizma ter – redkeje – protestantizma, ob hkratni KONTRI do Judovstva, Islama in vsaj še Pravoslavja… (če se ustavimo zgolj pri tem religioznem aspektu v »naših okoljih«);
   • Dalje, pri današnjih suverenistih gre obenem tudi za nekaj takega, kar PONOVNO privleče v igro vsaj še patra familiasa (zato alter scena – feministke še posebej – skočijo v luft z argumentom »patriarhata«) in celo družino (od tukaj ona presežna »skrb za otroke«, od tukaj hipersenzibilnost okoli pedofilije, gayevstva in še marsičesa…, o čemer bo treba natančneje spregovoriti – tukaj večji del zgolj naštevam);
     • Toda, pozor na to o  »družini«, tukaj gre za dosti več kot se zdi na prvi pogled nepozornih: bistveno je to, da je družina tukaj zajeta po pozno srednjeveško (to je bil argument Vatikana proti pojavu »družbenega bitja« in torej onega Svobodnega Posameznika, na katerem gradi Masonerija), in sicer  kot “osnovna celic družbe”;
     • Tip argumenta je prastar in ga je moč najti  – čez palec – nekako od Akvinskega…dalje, pozneje pa učinkuje le še bolj na gosto… (posebej pri takšnih kot je bil postmodernistični Wojtila…), odlično pa se prime v okolju, ko je PREPOTREBEN NOV PREMISLEK TAKO O DRUŽINI KOT O OČETU IN MATERI ter še marsičem (nataliteta included), kar je doslej bilo zajeto  bolj zdravo-za-gotovo in čemur je »potekel rok trajanja«;   
     • Kratko malo – in do te točke sem hotel pripeljati to že sedaj predolgo izpeljavo – pozorni bodite pri suverenistih na različne KOMBINACIJE KRŠČANSKEGA/KATOLIŠKEGA ETHNOSA IN HKRATI ETHOSA TOREJ V SITUACIJI, KI  JE POVSEM NOVA IN KI BI TERJALA BISTVENO DRUGAČNE, NOVE PREMISLEKE…, ONI PA PONUDIJO OBUDITVE STARIH IN BAJE »PREVERJENIH«;
     • Pozor pri tem na tole drobnarijo, kajti omenjeno o »ethos-u« hkrati NIMA nobene zveze (več) z etiko (in politiko), saj smo poznodružbeni večji del NEBOGLJENO odloženi v POZNO machiavellistični, POST-TOTALITARNI dobi… in ne v času Grkov… (to je tisto, čemur danes rečejo tudi post-resnica…);
8. S skiciranim se seveda vse prej kot izčrpa vse tisto, o čemer bomo govorili v mesecih in letih, ki so pred nami, kajti današnji  suverenisti so  še marsikaj poleg že nakazanega, oz. jih brez tega dodatnega ne bo moč ustrezno zajeti v mislih…
   • Vse kaže, da postajo čedalje pomembnejši, njihovi argumenti pa še kako znajo zajeti množice, o čemer nam se nemara v danem trenutku še niti ne sanja (se mi ne zdi slučajno, da so »Višegrajci« prišli na obisku JJ-ju);
   • Da pa bi lažje to razumeli, je najprej nujno upoštevati čas pojavljanja suverenistov, saj niso izrasli »v vakuumu« in še manj so prišli od Nikoder ter nastali na Nikolovo (konsekventno: tudi v Nikamor ne bodo kar tako odpeketali!):
   • Opis tega »sedanjega« pa je razmeroma lahko kratek (ker že poznate tip argumenta, o katerem zelo pogosto govorim): gre za tisto, kar se prikazuje kot »začasna/trenutna kriza« Zahoda, v resnici pa je EPOHALNA DEPRESIJA tega istega Zahoda: vseh njegovih inštitucij in »utemeljitev« (s suverenostjo, družbenostjo… vred, seveda) v smislu nosilnih jezikovnih iger (ter »sliko sveta«, ki hira);
   • Seveda to pomeni tudi »krizo Ojroparije«; ni nujno seveda, da se Ojroparija ne bo izvlekla, bolj je – po moje – takšna nevarnost na strani ZDA in NATO, Ojroparija je vendarle heterogena, z drugačno tradicijo (vojne…, revolucije…) ter  in v drugačnem geo-položaju;
     • Nenazadnje, današnja Ojroparija je – podobno kot Rusija, Kitajska… – še zmeraj nekako v-prihajanja in s potenciali »razvoja« (saj ni imela možnosti »neodvisnega« razvoja zadnja desetletja, je v resnici bila post-kolonija ZDA/NATO…), kar pa za ZDA (podobno kot za Brite…) ne velja oz. se mi zdi, da kaj takega ni moč izreči brez možnosti napake;
     •  Sami suverenisti so – večji del Ojroparijsko gibanje/dogajanje – pogostokrat izrazito anti-ZDAjevski, včasih (redkeje) pa tudi anti-NATO, čeravno to ni tisto, kar jih posebej združuje in je zanje sekundarnega pomena (vsaj za enkrat se mi tako kaže);
   • Je pa za suvereniste – vsaj na osnovi onega izstopajočega, da so anti-Soroševski (sestavni del »antiamerikanizma«, če je to tako  moč opredeliti)  – moč dokaj varno reči, da so »anti-liberalni« (kar se jim najpogosteje očita in kar bi znala postati bistvena točka spopadanjih v prihodnje v smislu neo/post konzervativizma);  
     • Vendar pa je tisto, kar je morebiti še bolj pomembno v tem kontekstu izpostaviti, da so suverenisti nek bistven ZNAK POTEKAJOČE »DEPRESIJE liberalizma« in nikakor ne njen vzrok…;
     • So torej prej pokazatelj, posledica…, saj so nastali ZNOTRAJ TOČNO TE LIB-DEPRESIJE (nekako od Clintonovih do Obame in ManjšegaZla Bidena), ki jih spravlja na površje v smislu nove relevantne sile poznega družbljenja (če naj  rečem v svoji,  težko razumljivi dikciji);  
   • Dalje, suverenisti so hkrati vsaj še tudi »kritika levice« (tudi levega liberalizma in liberalne levice… – to dvoje danes gre skupaj, meja med obojim se je zabrisala v velikih delih sveta), kar pa bi – podobno kot v primeru omenjenih liberalov – kazalo jemati kot to, da so istočasno tudi SIMPTOM HIRANJA LEVICE;
     • Rečeno na prejšnji način, ki ni nepomemben:  SUVERENISTI NISO POVZROČILI »KRIZO« (DEPRESIJO v resnici) LEVICE, PAČ PA LE-TA PREDHODI NJIHOVEMU NASTAJANJU, in sicer v smislu, da so oni  poskus RETRO-ODGOVORA na obstoječa dogajanja (hkrati ob tem kaže zmoči resno upoštevati hiranje volilnih tehnik/tehnologij s samim parlamentarizmom vred…);
   • V tem kontekstu so suverenisti torej tudi ZNAK HIRANJA PARTITOKRACIJE, A VENDARLE V KONTRADIKTORNEM SMISLU »OSTAJANJA« – TU BI SE ZNALI UGONOBITI – NA RAVNI IN V HORIZONTIH STRANKARSTVA TER CELO POSKUSA OHRANITVE STRANKARSTVA;
   • Toda, tudi to je  nekaj, kar se že jutri lahko spremeni vsaj v tem smislu, da suverenisti – ki so trenutno vendarle razmeroma »pridni parlamentarci«… – znajo izstopiti v smeri  GIBANJA in torej IZVENPARLAMENTARNEGA DELOVANJA (kar so še zmeraj vse same odprte možnosti);
     • Pri suverenistih gre topogledno – tudi v nekaterih drugih ozirih – za KOMBINIRANJE ultra-tradicionalizmov in konzervativizmov z zelo PRILAGODLJIVIMI PRAGMATIZMI, kar bi znalo postati izjemno eksplozivna, morda toksična zmes;
   • Nenazadnje, suverenistom so zelo blizu tiste pregovorne reči managerskega diskurza (so povsem nekritični na teh točkah pri katerih so ravno tako fundamentalni), ki so jih pobrali od taylorističnih liberalov (ta plat liberalizmov jim diši, so selektivni…!):
     • Všeč so jim – in celo odločno stavijo na to ter podobno prijeme »majhne lastnine« (morebiti je to njihov odločilen znak) – »majhni obrtniki« (s kmeti več ne gre, saj so industrializirani in hkrati managerizirani ali pa so celo biološko pošli z pesticidi vred)…, a hkrati NISO LIBERALNI…;
     • V tem smislu velja ostati pozoren na točki KONZERVATIVNO-MANAGERSKEGA suverenističnega razumevanja/redefiniranja zadeve država V SMISLU PODJETNIŠTVA (država kot »učinkovito podjetje«), kajti vse kaže, da so DOSTI BOLJ PRODRŽAVNI-V-SMISLU-PROPODJETNIŠKI, kot pa to velja za leve in liberalne;
     • Rečeno ojroparijsko in na ravni Francoske revolucije: suverenisti so DALEČ najbolj na strani onega »fratetnite« ter bistveno manj na egalite ter liberte speedu (kar seveda ni nepomembno v dobi posttotalitarnega in vztrajanja na »identitetnih politikah«, »človekovih pravicah« etc…!);
     • Egalite je tisto, kar suverenisti »kvečjemu vlečejo« v smislu »pravne države« (torej pred-zakonom – in za enkrat, kajti tudi to lahko postane-je-že »vprašljivo« vsaj na točki različnih manjših!), ono liberte pa v smislu »ekonomskega (beri lastninskega) malo-obrtniškega ali – rečeno managersko – »podjetniškega«;
     • Brez poznavanja managerske revolucije in managerskih teoremov – NE TOREJ POLITIČNIH (saj so tudi suverenisti v številnih dimenzijah še kako fundamentalno DRUŽBENI in antipolitični) – ne bo moč razumeti suverenistov;
     • Suverenisti so torej FUNDAMENTALNO KONZERVATIVNO DRUŽBENE NAPRAVE, KI RAZUMEJO IN ARGUMENTIRAJO IZ SMERI NEKEGA NOVEGA, VEČINSKEGA MAIN-STREAMA…, ki ne bo več »levi«, »liberalen«, »levo-liberalen«…. pač pa »suverenističen« (ODPRTI, DRSEČI OZNAČEVALEC!!!);
9. Na njih je, kratko malo,  še vsaj nekaj »primitivnega« (rečeno iz levo-liberanih pozicij), v resnici pa se mi zdi, da je njihovo »retro držo« moč razumeti tudi v smislu nečesa anti-tehničnega (samo po potencah, seveda, a bomo videli kako se to bo razvijalo – če se bo);
   • Trenutno kaže – lahko da se bo tudi  to spremenilo, kajti suverenizem je vendarle nekaj PRILAGODLJIVEGA, »DRSEČEGA«, V-NASTAJANJU, ŠE NE POVSEM OBLIKOVANEGA… IŠČOČEGA SE –, da so bistveno le nekoliko manj tehno »optimistični«,  kot pa to velja za leve in liberalne (tudi od tukaj prihaja njihove konzervativizem);
     • Če bi se to izkazalo, da drži, potem bi suverenizem zlahka za seboj potegnil večje število »tehno-skeptikov-naprejstva«, ki so zagotovo ena izmed hitro naraščajočih pod-množic hirajoče pozne družbenosti;
10. Tisto, česar se mi zdi, da ni posebej moč zgrešiti v zvezi z njimi pa je nemara to, da so suverenisti konzervativni v tem smislu – morda še posebej (od tukaj vprašanje splava in še marsikaj v zvezi s  »telesom«) – »vrednot«;
    • Toda, ne zaletavajmo se s to spolzko govorico, raje se vprašajmo: katerim-kakšnim so to vrednotam suverenisti morebiti nagnjeni…, če je to nekaj »krščanskega« (morebiti katoliškega) in če obenem z gotovostjo vemo, da imamo opraviti v tem tukaj in zdaj z nečim takšnim, kar je nedvomno vsaj »POZNO KRŠČANSTVO«, če že ne POST-KRŠČANSTVO?!
      • Kako torej razumeti to izjemno BISTVENO TOPIKO, kajti to, kar – več kot implicitno – zagovarjajoo suverenisti, denimo nikakor ni kar tako nekaj takega, kar gre skupaj – kaj šele nujno – z današnjim Papežem (ki je bistveno manj – se mi zdi – konzervativen od suverenistov… in ki so v resnici otročaj onega Svetega Papeža Vojtile, če se ga še spomnite), a tudi to je posebna štorija, ki se je tukaj ni moč resneje lotiti;
11. Tu je, dalje, v igri suverenizma – v smislu kako jim »učinkujejo jezikovne igre«,  ki se jih poslužujejo – moč zelo pogosto slišati vsaj še obrambe (pl.) nečesa takega kot so »STARE VREDNOTE« (»Prave vrednote«, »vrednote našega naroda«, »naša kultura kot vrednota«…, »naša zemlja, kultura, jezik, navade…«, saj poznate te verige jezikovnih iger…);
    • V tem oziru se mi to o vrednotah in suverenistih zdi nadvse pomembna plat debate, a predvsem v nekoliko konkretnejšem smislu (in kolikor se ne pustimo po nemarnem ujeti v generalijah): KATERE so to vrednote (za katere jim gre) in kaj to sploh vrednota pomeni, v tej dobi post-vrednot (»After Virtue«, bi dejal McIntyre že dolgo tega nazaj – in je zadeva, ki jo je še zmeraj vredno brati, čeravno je avtorju bližje bil Akvinc kot pa Aristotel)?;
    • Najmanj, kar bi kazalo poudariti v zvezi s tem, je to, da so »vrednote«  – to bi si veljalo celo zapomniti – dojete na način »virtue« ter torej po-Rimsko…, pozno stoiško, vendarle nekakšne svojevrstne »APRIORIJE«, lahko pa so v teh ravneh razumljene tudi kot postulati (kar pa je gotovo tisto na čemer jahajo suverenisti, saj jim ne gre za etiko zajeto po Aristotelovo, pač pa stoicizirano/romanizirano ter zvrhano katolizirano ali vsaj kristijanizirano…);
      • To v zvezi s »postulati« (in vrednotami v smislu vir/virtue), med drugim pomeni tudi, da so te vrednote tisto, kar – dobesedno jemljite, prosim – zadeva ob »našo identiteto« in brez česar »nas ni« (od tukaj tudi RADIKALNOST suverenistov, ki se NUJNO izteče v tistem o Identiteti ter torej v »strahu« pred »izgubo identitete«, kar zlahka preide v nasilje, ki da je »samoobrambo«…!);  
      • V tem smislu so suverenisti LAHKO videni tudi kot APRIORISTI ter ABSOLUTISTI…(zelo težko »pregibni«…), po potencah pa ekskluzivisti in tudi ekstremisti…: vendar pa nikakor vse to skupaj ne apriori ter še  manj nujno;
      • In še,  čeravno se kot po tekočem traku sklicujejo na pregovorno (našo) »demokratičnost (za katero pogostokrat pravim, da tega NE KAŽE JEMATI RESNO!), suverenisti se skušajo – morebiti cel nadvse – izogibati neštetim RELATIVIZMOM, tudi in še posebej onemu MORALNEMU, kajti to je tisti The-teren, ki ga odlično krmilijo liberali (v zadnjem času – nekako po Clintonovih in od Obame dalje, bi se dalo reči – z levičarji vred);
12. S tem se mi zdi, da sem se le prebil do zaključka v ožjem pomenu besede in torej v smislu, da bi rad posebej močno poudaril, da se suverenisti – in to je po moje zelo bistveno za njihovo razumevanje – GIBLJEJO torej na »MORALNI RAVNI« in/ali se vrtinčijo okoli moralnih tipov argumentacij in sploh načinov govorjenj (jezikovne igre);
    • Jemljite to skrajno resno in hkrati upoštevajte vsa to, da rečeno NIKAKOR NE pomeni, da gre pri tem moralnem za etične reči kar tako, kajti – kot velikokrat poudarjeno na teh straneh – zadeva morale in etika NIKAKOR nista isto!!;
    • Prav v zvezi s suverenisti se mi zdi, da distinkcija med moralo in etiko (pa naj je še tako »zafecljana«) lahko zelo pomaga pri njihovem jasnejšem razumevanju, saj so hkrati ULTRA MORALNI/MORALIZIRAJOČI IN MORALIČNI, HKRATI PA DOBESEDNO MACHIAVELLISTIČNO POST-ETIČNI (če naj rečem zelo po bližnjici in brez spuščanja v vsebinske opredelitve, ki jih je moč brati na Jadru in drugje);
    • Ergo, v resnici gre na tej ravni pri suverenistih za (po moje eksplozivno) kombinacijo/mešanico nekakšne »STARE PRAVDE«, po eni, IN PA NEKAKŠNE »NOVE MEORALE«, po drugi plati, KI PA SE – paradoksalno? – POJAVLJA V  SMISLU SKLICEVANJ TER V IMENU ISKANJA »STARE MORALE« (TUDI »STARE PRAVDE«…);
    • Pazite na tale sklep, ker ni ne samoumeven in ne preprost: ker te slednje (torej »stare pravde«, »stare morale«…) seveda več (v našem post-totalitarnem danes!) ni od nikoder (in je tudi nemogoča v danih alkoholiščinah), je vse skupaj v zvezi s suverenisti moč – in tudi potrebno/NUJNO – interpretirati/dojeti v smislu onega pregovorno zahodnega: »PO LASTNI VOLJI«
    • Zapomniti bi si kazalo »kategorijo« – gre za držo in zadržanje – Volje v zvezi s suverenisti…, volja pa (v tej nalomljeno-zlomljeni tradiciji) pogostokrat domuje skupaj s SILO (v njenih različnih formah);
    • To hoče reči, da je suverenizem – sam ga razumem kot HETEROGENI TEREN-v-nastajanju, kot nekakšno TOVARNA novih jezikovnih iger –   zadeva, ki je zelo kreativna… in torej odprta za NOVE OZNAČEVALCE ter nove jezikovne igre;
    • V tem smislu je – po potencah – še kako lahko tudi zelo nevarna zadeva,  čeravno to nikakor ni ne nujno in avtomatično…, še najmanj v smislu naravne nuje ter tehničnega avtomatizma…, kot po navadi o tem umevamo v dobi tehničnega hiranja;
13. Last but not least pa se mi zdi, da je morebiti možno določiti tudi nekaj takega kot je »temeljna poteza« suverenistov, ki bi jo opredelil  kot način NE-NE… govorjenja v smislu, da je suverenizem nekaj IZRAZITO NEGACIJSKEGA v smislu NEGACIJE obstoječega TRENUTKA Zahoda, morda »liberalnih« ZDA nadvse in ne toliko in nujno zgolj Ojroparije (kot se to pogostokrat zazdi;
    • Pri suverenizmu gre – to se mi zdi pomembno – v veliki meri za »ojroparijski  projekt« (v smislu mesta nastajanje in »prakse«, načinov delovanj v post-totalitarni dobi), ki pa je seveda bil in ostaja »dodatno oplemeniten« s Trumpom in njegovo kratko dobo krmiljenja ZDA;
    • Vendar pa tega dvojega nikakor NE bi kazalo enačiti (verjetno je o tem moč govoriti kvečjemu med »starejšimi suverenisti« – le da se jim takrat ni reklo tako –  med katere bi bilo treba všteti Francijo in Francoze vsaj v smislu tistega, kar je svoj čas počel De Gaulle in kar po njegovih sledeh počno – tako ali drugače –  vse desnice v Franciji), pač pa raje RAZLIKOVATI;
    • Poudarek: tudi danes je Francija še kako pomembna s stališča suverenizma v smislu učenja drugih po vsej Ojropariji (in ne samo torej na  Poljskem, Madžarskem…);
    • Lahko bi se  morebiti tudi takole reklo (čeravno je majčkeno »nategnjeno«): suverenizem ne more biti kar tako »nemški diskurz«, tudi ne britanski… in ne ZDAjevski, anglosaški prav tako ne…;
    • Lahko pa je še kako italijanski, ali pa postane značilnost kakšne manjše ojroparijske quasi državice, ki bi rada postala/igrala ono »resno« (omenjena Madžarska, Poljska, Slovenija…);
    • Tovrstno morebitno »razširjanje« idej suverenizma bi znalo obveljati posebej za Centralno in Vzhodno Evropo…, ki si je znotraj običajne pobutaljenosti s »civilno družbo« of »Freedom und Democracy izjemno veliko obetala po devetdesetih in – ne ravno povsod v istih odmerkih – razmeroma malo dobila, kar pomeni, da v številnih okoljih kaže pričakovati neke nove DELITVE IN KONFLIKTE: zakaj ne tudi tiste okoli suvrenizma?;
    • Morebiti to zadnje še posebej velja »po Putinu«, ki vendarle vodi takšne, torej suverenistične politike, le da on to počne večji del S STALIŠČA DRŽAVE/IMPERIJA in ne toliko naroda ali Cerkve…  (ki sta v državno-imperialni diskurz subsumirani) ali omenjene manjše državice;
    • Kar je seveda samorazumljivo, saj je Putin tisti, ki vendarle mora krmiliti geografsko največji imperij sedanje dobe sploh, in sicer v pogojih, ko je prebivalstveno, po blaginji… vse prej kot eno Najmočnejših…

Naj teh nekaj opomb prispeva k vašim tematizacijam PRIHAJAJOČEGA suverenizma: suverenisti še namreč niso izrekli zadnje, kvečjemu tu in tam pokažejo ta-zadnjo. Morebiti bomo kmalu videli tudi to, ali je to tudi bontonično…, ali zasluži kakšen drugačen označevalec.