O samomoru Univerze in Akademije s pomočjo citiranosti | Tonči Kuzmanić

(Točkovalno popotovanje od Kopra do Golnika)

»What we say will be easy, but to know why we say it will be very difficult.« Wittgenstein, The Yelloow book

Tekst o smrti/samomoru univerze ima daljšo brado.  Nastal je dobrih 10 let nazaj, in sicer takrat, ko sem še živel na Golniku ter se večkrat tedensko vozil na zahtevni (pogostokrat smrtno nevarni) relaciji Golnik – Koper in nazaj. Oni dan mi je rektor v prihajanju Marušič bil ponudil, da imam predavanje na Famnitu…, in sicer za vso univerzitetno poslušalstvo… Sem mi je zdelo zanimivo ter vprašal o čem pa bi naj govoril…, on pa meni, da lahko predavam o čemer hočem! Ko sem vprašal ali to  resno misli, je odgovoril, »seveda«…

Že če z nekaj minut sem zinil, da sem v resnici pripravljen sprejeti izziv ter zares spregovoriti na univerzi, a samo v  primeru, če bom lahko predaval o »Smrti univerze«…, ker zadevo imam za več kot klinično mrtvo… Brez kakršnega koli premisleka je modri Marušič odvrnil, da ne, da ne hvala..., da to  pa ne pride v poštev. No, prav sem si rekel v brado ter odšel svojo pot… 

Ni minil en teden, a gospod so me poklicali ter – glej ga zlomka (še danes mi ne bi bilo jasno čemu neki, če bi ne imel izkušnje s Politologije ter Univerzo na Primorskem in omenjenim gospodom) pristali, češ da lahko spregovorim o »svoji« tematiki…

Ker sem vedel, da bom imel zahtevnejše predavanje (v smislu, da bom govoril o nečem, kar med univerzitetniki »še ne obstaja« oz. je »pretiravanje« - Wsewedni bodo seveda zadnji izvedeli, da je zadeva crknila!), o nečem, kar ni ravno običajno in o čemer se ne misli preveč ter torej, da bo šlo za  predavanje, ki ne bo dobro sprejeto, sem se odločil, da bom nekaj zapisal…

Sem sklepal po Wittgensteinovo (zato z njim začnem zapis), moram vsaj nekaj zapisati, da bi lahko tisti, ki bodo prišli na predavanje (jih je bilo na Famnitu v Kopru kakšnih trideset, morda štirideset, če se še prav spomnim) s seboj odnesli nekaj oprijemljivega vsaj pod miško, če že ne na kak drugačen način ter na torej kakšnem drugem »mestu«. No, potem sem to napisal, imel predavanje ter -  kot po navadi  (tega je pri meni veliko, na stotine takšnih strani, včasih celih knjig) - pozabil, da kaj takega sploh obstaja…, je ostalo za menoj…, jaz pa sem  šel v nove labirinte premišljevanj…

Zadnjič pa sem – ponovno se selim, tokrat še bližje morju (in sem nekaj bolj »čistil« kot urejal) - čisto slučajno naletel na ta svoj zapis, ga ponovno prebral ter ga – brez sprememb, ker se mi zdi tudi dokument nekega časa – sedaj tukaj objavljam…

Nujno pa se mi zdi v tem trenutku v zvezi s tekstom pristaviti vsaj tole: od takrat je minulo dobro desetletje in danes je – vsaj za nekatere (tako se mi zdi) – veliko bolj vidna »abstraktna« smrt univerze o kateri govorim kot pa je to bilo takrat, ko sem to prvič skušal artikulirati. Ker sem vedel, da je zadeva odločno preresna za takratno vnebovzetno stanje duhov (danes je seveda samo še slabše – predvsem v glavah univerzitetnikov, vključno s študentarijo, vse skupaj pa – KOT MRTVNO – sploh več ni vredno niti obravnave), sem skušal vse skupaj nekoliko popestriti ter zasoliti.

Lotil sem se (izziv se mi je zdel, drugače bi mi zadeva bila dolgočasna na ravni zapisovanja) teksta, ki je bil v smislu forme v resnici namerna vaja v Dialogih na srednjeveški način (denimo v primeru Bruna ali koga izmed takratnih Firentincev, ki so bili odločno na Platonističnem načinu rinascimentalnega, dialoškega pisanja…, ko je »Timaj« bil poglavitna tema in forma). Sem pa v dialoge vpeljal četrti lik – zapisovalca – ki pa je bil resneje razvit v nekaterih drugih mojih spisih, ki pa bodo šele priobčeni (če bodo, seveda).

Kakor koli že,  gledano z današnje distance se mi zdi, da je čas začenjanja novega – seveda še enega MRTVEGA, sedaj še kovidno oplemenitenega ter primerno presežno amalgamiranega - študijskega leta, v resnici dobra priložnost za tiste med mislečimi, ki bi jim teh nekaj stavkov morebiti le dalo misliti… Ne nazadnje, zdi se mi tudi, da tekst nekako dobro paše v ta moj osebni trenutek, ko odhajam v pokoj, kar hoče reči v resnejše pisanje in objavljanje (ravno tako omenjenih in neobjavljenih tekstov), ki bo najbolj prisotno ravno na Kuzmanićevem otoku političnega skupnovanja.

Oni dan sem slučajno izvedel za najnovejšo (za mene, ki nisem »na tekočem«) razliko med družboslovjem in humanistiko. Rečeno mi je bilo v »strokovnih službah« – ker se pač s temi stvarmi ne ubadam, saj jih nimam za resno opravilo tistega, ki se gre življenje mišljenja in raziskovanja zavoljo njiju samih, torej razumevanja, razsojanja in političnega delovanja –, da je lahko isti tekst, ista objava, torej članek, knjiga … povsem drugače, celo bistveno drugače rangirana in ocenjena (tu gre za »uvrščanja«, za »točke« in »točkovanja«), če sem družboslovec, kot pa, če sem humanist. In ker sem bil sam doslej »uvrščen« kot družboslovec, mi je bilo sedaj rečeno, da se bodo moje objave bolje »točkovale«, če bom »postal humanist«. Nekaj časa sem srepo zrl v to izjavo, na to dahnil, da sem humanist, saj je oboje, družboslovje in humanizem, za mene kot peripatetika nekaj, do česar imam odnos izrazite averzije ali pa vsaj neuvrščenosti. Tako se bodo sedaj moji teksti bojda »bolje točkovali«, in sicer zgolj zavoljo tega, ker sem s potezo peresa spremenil svojo klasifikacijo: iz družboslovca sem »postal« humanist. Kako lepo, kako preprosto, hkrati pa, kako zabito. Do dna! S tem, da sem spremenil identiteto in celo svojo post-religijo, bom torej nagrajen. Saj temu ni bilo tako prvič v zgodovini, sem si mislil. Če si se, denimo, pokristjanil, ti je – vsaj na Zahodu – znalo biti še kako izrazito boljše, a tudi na Vzhodu: sprejel si islam, dobil si zemljo in orožje; sprejel si katolicizem, dobil si zemljo (in orožje)… No, prav, sem se vrhu vsega še pokristjanil, pardon, post-humaniziral. Potem pa sem, seveda, kako drugače, začel premišljevati, tuhtati sam pri sebi in s seboj.

Na poti od Kopra do Golnika se pogosto zgodi, da po radijih vrtijo samo Čuke in podobno pop-pofl-porno-kvasi-glasbo, Tretji program pa bodisi post-modernistično teži ali pa romantizira in zato raje izberem brnenje avtomobilskega motorja in se prepustim premišljevanju ter gledanju narave okoli sebe. Tuhtati in tehtati sem torej začel sam pri sebi. To namreč ni nekaj takega, kar bi bilo danes moč prakticirati z družboslovci in humanisti. Ti so bodisi nekakšni mehaniki duše ali pa nekaj takega kot post-moderni jezuiti in inkvizitorji (social-inženirji ali inženirji socialnega), s katerimi zlepa ne prideš niti do začetka pogovora o tem, za kaj gre pri družboslovju in humanistiki. Zdelo se mi je, da sem kot Titanik butnil ob vrh ledene gore, ki pa sem jo vendarle hotel »vsaj razumeti«.

Ker mi to premišljevanje in razumevanje ni šlo ravno od rok, sem se odločil zadevo postaviti pred svoje lastno »Vrhovno razsodišče«. To pomeni, da sem se odločil »razcepiti« na več oseb. Smo pač lahko tudi vsaj trije v enem, sem si mislil in začel prakticirati ustrezne igrice razsojajočega premisleka, v katerih je Tonči zagovarjal eno, Antonio drugo pozicijo, če pa se je zapletlo, je še zmeraj lahko posredoval Kuzmanić. Skratka, v družbi samega sebe s seboj in še več, saj tukaj ne gre za dva, kot pri Platonu, sem se premestil v nekaj takega, kot so Galilejevi Dialogi, pri čemer je treba povedati vsaj to, da je Antonio prevzel vlogo Simpliciusa. Četrti, ki tukaj poroča o tem našem venomer nepredvidljivem kažinu premišljevanja, pa je seveda nek dodatni, torej četrti nekdo, ki se pojavi »nad nami/njimi tremi«, in sicer takrat, ko je to ali ono vendarle že bilo premleto na ravni misli in ko je vse skupaj treba še zapisati. Ta zapisnikar, ki tudi čedalje bolj terja svoje (češ, »tu sem«, to »sem jaz«), saj je zadnje čase začel eksperimentirati celo z nekakšnimi ezoterijami in »wittgensteinovskimi prijemi«, po navadi sploh ne sodeluje, in sicer niti v dialogih niti v trialogih, pa tudi v polilogih ne. Nasprotno, najpogosteje kar obmolči in se obnaša kot da bi ga ne bilo in zgolj posluša ter dela beležke. Toda, ko gre za to, da je zadevo treba zapisati, vsi trije udeleženci v trialogih (ali dialogih, odvisno od tematike, ki se je na »Vrhovnem sodišču« lotevamo) obnemijo in so mu (temu zapisovalcu) izročeni na milost in nemilost njegove interpretacije (zapisa). O konfliktih med vsemi štirimi tukaj žal sploh ni mogoče zadeto poročati, saj je vsako poročanje nujno vezano ravno na tega četrtega (to pomeni »na mene«), na zapisovalca, torej. Le tu in tam kateri od treh udeleženih v procedurah tuhtanja izbruhne v kakšnem privatnem pogovoru ali v predavanju kakšno nekontrolirano in ne-odmerjeno (tudi ne-kompromisno in ne-pluralno) trditev, a to je treba vpisovati na njegov lastni, tako rekoč zasebni konto in rovaš, in sicer na negativno, torej dolžniško stran bilance.

Kakor koli, da gre pri vsem omenjenem razvrščanju in dejavnostim hierarhiziranja med družboslovjem in humanistiko za metodo in metodičnost, ni nobenega dvoma. Vsi trije udeleženci so torej izhodiščno vsaj v grobem soglašali in s tem sploh omogočili skupen – žal pa ne, kot bomo videli, tudi ploden – trialog. Še več, so si rekli, gre za jasno izdelan »sistem točk in točkovanja«, ki še posebej meri naravnost v samo osrčje eksistence vsakega univerzitetnega, akademskega in »inštitutskega« posameznika in posameznice, s tem pa tudi Univerze in Akademije (ter Inštitutov) kot celote. Se prilagodiš (take it or leave it) točkovanju – če si na Univerzi ali Akademiji ter Inštitutu, seveda – ali pa te ni. Temu se reče tudi publish or perish system, pri čemer sploh ni toliko važno, kaj objaviš. Šteje to, da – objaviš, in pa nadvse, kje objaviš ter, posledično, koliko točk dobiš za to (menjava – ekonomija! – je torej zadaj). To, kar šteje, je torej tisto »kje« (v kateri reviji, pri kateri založbi …) objaviš in koliko se to »točkuje« oziroma kako te ocenjevalci ocenijo, in sicer pogosto dobesedno, ne glede na vsebino in še najmanj na kvaliteto izpovedanega, češ da je kvaliteta »transcendentalna« in da se je ne da »meriti« (zakaj pa bi jo merili?!) oziroma, da lahko govorimo izključno o »merljivem«, kar pomeni le o kvantitativnem. Kakor koli že, ker je točkovanje hudo metodična, navznoter razvita kvantitativna zadeva, in je sicer razvita nekako tako, kot je razvita denimo rakasta tvorba pri nekem organizmu (in se čedalje bolj razvija z vsako vlado in ministrstvom ter ministrom, ki pristavi svoj lonček), je to tisto, kar je bilo treba vzeti skrajno resno. In točno to je tisto, kar smo skrajno resno tudi vzeli pri procedurah premisleka, razumevanja in razsojanja na našem internem Vrhovnem razsodišču.

To, kar sledi, je potem takem nekaj mojih (naših, skupnih!) premislekov s samimi seboj (z nami samimi) o tem, zakaj pravzaprav gre takrat, ko gre za objavljanje, za citiranje, za točkovanje in podobne osladnosti post-modernega knowledge (akademskega, univerzitetnega, raziskovalnega …) gospostva absolutne kvantifikacije oziroma tega, kar je treba vsaj blago (in nevtralno) poimenovati z knowledge-samo-gospostvo. Dejansko pa je to – tako nekako so to opredeljevali oni trije na seji razsodišča – post-tehnični, knowledge post-fašizem, v katerem smo se vsi skupaj znašli na današnjih Akademijah, in sicer kot jetniki svoje lastne zlate kletke, iz katere ni videti izhoda.  

A zadeve so se pri soglašanju, in sicer že v zvezi s samim skupnim izhodiščem, takoj zapletle, pri čemer naj opozorim še na folklorno razsežnost dialogov: na tem našem internem Vrhovnem razsodišču se odprto in brez sprenevedanja govori, prakticira antični, celo Aristofanov logisthai, kar pomeni, da se, ko gre za argumentacije, medsebojno ne šparamo. Da je v sredici argumentiranja pogosto na delu ta ali ona kletvica in da naokoli lomastijo tudi težji izraz, je nekaj takega, kar je dojeto kot samoumevnost. A naj bo tako ali drugače, tole poročilo o seansi premisleka je potrebno začeti s Simpliciusem, ki je takole šel v svoje izhodiščno rezoniranje in začel trialog o »samomoru Univerze s pomočjo citiranosti«:

Simplicius: »Vse to v zvezi s točkovanjem, z merjenjem, razvrščanjem … je pravzaprav nekaj absolutno nujnega in povsem naravnega! Da mora družba dobesedno »imeti nek red«, da mora biti urejena, da mora biti neka ureditev tudi na tem področju, ker se sicer vse razleti in odpeketa v maloro, je nekaj nujnega in povsem samoumevnega. Še več, post-moderna družba znanja (knowlege society), v kateri smo odloženi, mora biti še bolj natančno urejena kot katera koli poprejšnja! Tako rekoč mora biti povsem nedvomno popredalčkana, veliko bolj, kot pa je to veljalo, denimo, za industrijsko, za moderno dobo. Skratka, ne le, da je vse to skupaj v zvezi z njeno urejenostjo nujno, tudi nadvse Dobro je! Tako torej tudi mora biti. To, kar je Nujno, je Dobro, in to, kar je dobro, nedvomno Mora biti!«

Kuzmanić: »A se tebi, Simplicius, morebiti blede, se ti je zmešalo, kaj blebetaš?«

Simplicius: »Še malo se mi ne blede, ljubi Kuzmanić! Zadeva je Nujna, Dobra in vse skupaj mora biti natančno tako, kot je tudi urejeno: Ordnung muss Sein in basta! «

Tonči: »Zakaj pa mora biti vse skupaj tako in še bolj urejeno, ti praviš celo, da kot družba? Oprosti, toda Univerza (Akademija in tudi Inštituti) ni namreč nobena in nikakršna družba (die Gesellschaft). Univerza je skupnost (die Gemeinschaft, koinonia) – kot taka je bila ustanovljena in je doslej vztrajala –, in sicer kot skupnost profesoric in profesorjev, študentk in študentov.  Nenazadnje, zakaj bi Univerza Nujno-Morala biti – od kod in kako to utemeljiš – urejena po principih inštitutskega dela in vojaškega točkovanja (kot v vojski!) objav? Saj Univerza ni objavljanje; to velja zgolj za Inštitute! «

Kuzmanić: »Tako je. Še najmanj pa je Univerza kakršna koli ‘proizvodna družba’ (enteprisse, company), ki štanca te ali one izdelke! Denimo, objave ali pa študente in njih diplome! Kajti, če ji gre za štancanje ultra ozkih specialističnih objav (reference), ki so značilnost inštitutskega dela, potem ji sploh ne gre več za tisto universitas, torej je izgubila samo sebe. Kajti univerzi venomer gre za neko ‘vse’ in za celoto premisleka – ne pa za ta ali oni specialistični dosežek, kot je to značilnost inštitutov –, kot ji je šlo ‘na izhodišču’, torej tam nekje v XIII. in naslednjih stoletjih. Pravzaprav je bilo tako vse do tega ‘našega’ (moje ni!) nesrečnega stoletja, ki le še nekaj blodi o strokovnosti in veščinah (tehne) ter uničuje kakršno koli univerzitetnost, tudi znanstvenost, da univerzalnosti – ki se izgubi v blebetavem in nadvse ozkogledem, slepem prakticiranju globalizacije te ali one specialnosti – niti ne omenim. «

Simplicius: »Nehajta! Nehajta strašiti s temi učenimi in zavajajočimi izrazi. Tukaj gre za stvari, ki so preproste kot pasulj in ki se jih je treba le držati na način uboganja. Kot rečeno, vse skupaj mora biti natančno in lično urejeno, Univerza je predvsem zadeva inštitutov in inštituti so tisti, ki določajo tempo! Ravno ta urejenost, ta ureditev po kopitu inštitutov je nujna zato, ker je pri moderni – ko je torej še šlo za znanost, danes pa gre le še in predvsem za znanje (knowledge) in strokovnost (tehne), kar pa nikakor ni isto – šlo za to, da so znanstveniki in delavci (a tudi kapitalisti in Partijski voditelji države-Partije tiste dobe) že nekako skrbeli za svojo samodisciplino. Ali pa jih je bilo kratko malo strah neke zunanje represije. Danes pa je te post-moderne osebke treba disciplinirati in tudi –če ne gre drugače – kaznovati. «

Tonči: »Hočeš reči, da jih je treba odpuščati, ali pa – ker je to veliko bolj učinkovito, a ne – vsaj nenehno držati v strahu za njihovo elementarno eksistenco (publish or perish)? «

Simplicius: »Kaj pa?! Seveda! Če hočemo biti produktivni, učinkoviti, profesionalni … in se uspešno ohraniti v globalni dirki za učinkovitostjo, potem druge poti ni. Treba se je prilagoditi! Samo tisti, ki se prilagodijo, tudi preživijo, le oni so uspešni in so zmagovalci. «

Tonči: »Ustavi se, Simplicius! Kaj nalagaš, saj produciraš navadne kozlarije?! O kakšni disciplini in kaznovanju, lepo prosim, govoriš v zvezi z Univerzo, Akademijo, Inštituti? A res misliš, da je to vse skupaj Eno-in-Isto in da je Univerza isto kot proizvodno podjetje, kot štancarski obrat za to in ono, ki štanca po taylorističnih inštitutskih vzorcih?«

Simplicius: »Seveda! Za tole gre: nekoč, recimo v moderni, je že nekako šlo s to disciplino in kaznovanjem. Če ne drugače, pa je vsaj na osnovi večji del ponotranjenega protestantizma, ali pa komunizma, ki je na Vzhodu igral nadomestno vlogo za protestantizem, bilo moč računati vsaj na nekakšno samodisciplino in samo-urejenost tudi pri Akademikih. «

Tonči: »A hočeš reči, da je bilo z njimi, torej z ‘modernimi’, razmeroma lahko vladati, da so bili naravnost samo-upravni, bogaboječi in povrh vsega še odgovorni ter da jih za to ni bilo potrebno eksplicitno ustrahovati z odpuščanjem, izgubo službe …?«

Simplicius: »Seveda, za to gre. Toda, po drugi plati, kaj pa naj v tem današnjem post-modernem položaju, ko so na sceni le še egoistični atomi družbenih bitij, stvori, ki komajda čakajo, da bodo kasirali to ali ono, pa naj so to tajkuni, zaposleni, lenuhi ali knowledge workerji? Skratka, tako urejeno in popredalčkano vse pač mora biti, drugače ne gre, sicer se nam družba razleti, se razcefra! Štekaš, Antonio?«

Tonči: »Seveda, seveda štekam, a to vendarle ni tako preprosto, še najmanj pa takrat, ko gre za Univerzo in Akademijo, kot se tebi zmotno dozdeva. Saj, kot rečeno, Univerza in fakultete (ter Inštituti) niso proizvodna podjetja, ki jih je moč krmiliti na managerske načine produktivnosti, izdelovanja, učinkovitosti …, saj ne gre za proizvodne pogone. In, kot rečeno, Univerza nikakor ni isto, kot so inštituti in njihova logika. Velja kvečjemu nasprotno, Univerza mora, da bi ostala to, kar je, nenehno zamejevati, onemogočati razširjanje točno te ‘inštitutske’ logike, ki v Univerzo pripelje logiko managerskega krmiljenja in štancanja referenc.«

Simplicius: »Seveda je Univerza, so fakultete proizvodna podjetja, kaj pa drugega. Kam pa pridemo, če bi ne bila?«

Tonči: »Poskusi malo misliti, Simplicius, a ti je managersko čvekanje zadnjih dvajset let povsem popilo pamet? Ali pa vsaj prisluhni samemu sebi, svojim samomorilskim besedam, ko jezikaš tja v en dan: govoriš kot vednostni stroj Absolutne vednosti, ki mu je že zmeraj vse jasno, a tisto, kar mu je jasno, je zgolj in samo to, da je vse skupaj Nujno?! Halo!!! Tako blebetajo kvečjemu pol pismeni avtoritarci, ne pa ljudje Akademije, kaj šele tisti, ki naj bi jo krmilili!«

Simplicius: »Nobenega blebetanja ni v tem, kar govorim. Tako pač je, tako mora biti in tako tudi bo, ker je to Dobro: Univerza in Akademija sta podjetji, vse fakultete in vsi Inštituti so fabrike vednosti, znanja in strokovnih, tehničnih prijemov prihodnosti, ki se nam obetavno nasmiha, če bomo pridni. Tako je, je Nujno, tako je tudi ter nadvse Dobro in tako mora biti! Univerza se mora podrediti diktatu Inštitutske logike objavljanja in basta!«

Tonči: »Tako kot ti to sedaj počneš, mora verjetno nujno misliti nekdo, ki je ‘na vladi’ in z vsem skupaj gospodari na oikonomia načine ter gospoduje na način gospodarja (despotes, despoina), ki v svoji slepoti vidi le menjavo, blodno ekonomijo ter denar, tudi če je to denar duha, vseeno.  Toda po drugi plati sploh ni nujno, da bi tudi mi trije tukaj – v tem našem poskusu zadetega divanjenja – preudarjali na take samo-histerizirajoče načine in votlo sklepali na podlagi povsem napačnih, naravno zblojenih premis. Ta ‘princip preživetja’, ki ga ti tako srčno zagovarjaš, je resda moč razumeti, tudi upravičiti, z nujo, denimo, kot to počneš ti. Vendar pa tega nemišljenja v čisti obliki nikakor ni potrebno – in še najmanj je nujno – sprejeti kot neke naravne, od Boga dane nujnosti in dejstva, torej kot regulativne ideje, pred katero da se je treba bogaboječe upogniti in poklekniti pred njo. Tako je svoj čas ravnal Galilei, a šele takrat, ko mu je trda predla pred Inkvizicijo. Daleč najmanj pa je po moje moč in treba na ta način – da ne omenim tega, da se tako sploh ne sme premišljevati na tej ravni – čvekati, ko gre za Univerzo, Akademijo … Sicer pa, kaj se v tem primeru zgodi z avtonomijo univerze, ki je nikakor ne smeš enačiti z avtonomijo – kaj šele z nadrejenostjo – logike inštitutskega publish or perish?«

Simplicius: »Kako pa bi ravnal ti, ki prodajaš posladkano vodico humanizma?«

Tonči: »Tukaj ne gre za nobeno in nikakršno ravnanje in še manj za zblojeni humanizem, ki nas je pripeljal do tega, v čemer smo. Tukaj, presvetli Siimplicius, gre za premislek o tistem, kar je in tudi o tistem, kako bi naj bilo, kar ravno tako pomeni o tistem, kako naj ne bi bilo oziroma ne sme biti! In to, kaj in kakor ti počneš, je dobesedno vnebovzetno blebetanje, čisto nemišljenje, ki je zapadlo ideologemu Razvoja in Napredka v neizmernost Vnebovzetja samega. A se zadevaš, da pridigaš post-religijo, obljubljeno deželo, novi raj Razvitosti?!«

Simplicius: »No, in?«

Tonči: »Kako namreč lahko resno misliš – predvsem za to tu in na vsej Univerzi in Akademiji ter na Inštitutih gre –, če so vse tvoje misli nenehno usmerjene v preživetje ‘tu’ in pa v neko rajsko obljubo življenja ‘tja’, oz. se le še ustrahovan do zadnjega delčka svojega telesa pečaš s tem, kam in kaj da boš objavil? A to, da se s tem pečaš na te samo-histerizirajoče načine ne pomeni, da moraš najbolj misliti na to, kako se boš nekomu priliznil, kako se boš prebil do neke revije in kako boš njenim urednikom ugajal, v rit ali kam drugam zlezel? A ne potem takem za to, da moraš v tem primeru bolj misliti na drugega, kot pa na sebe samega in absolutno najmanj na ‘svojo stvar’, ki jo skušaš ‘zajeti v mislih’ in ki je praviloma – če gre za družboslovje in humanistiko še posebej – nekaj takega, kot je ‘ne-stvar’, torej ‘reč’, ali čas?«

Simplicius: »Čakaj, čakaj …«

Tonči: »Dovoli mi, da končan: kako boš namreč svoj čas, dragi Simplicius, zajel v mislih – in točno to je tisto, s čimer se ukvarjajo ljudje mišljenja –, če pa moraš iz tega svojega časa samega izdelati stvar-instrumentum, ki naj bo postala objavljiva v neki reviji ali knjigi in ta samoinstrumentalizacija postane poglavitni razlog tvoje biti? Kajti, če mu ne zadostiš, si lahko ob svojo eksistenco!«

Simplicius: »Toda, družba ne more drugače učinkovati in biti učinkovita in produktivna kot pa tako, da spodbuja tekmovanje med svojimi člani. Gre pač za preživetje, za naravno dano stanje stvari, za spopadanje vseh z vsemi in za obstoj tistih, ki so najsposobnejši. To je nekaj, kar se nikoli ne spremeni, to je tisto večno! A se ne spomniš Hobbesovih besed: homo homini lupus est! Samo z redom, urejenostjo in pritiskom lahko iz teh volkov proizvedemo pridne, učinkovite ljudi. To, pridni & učinkoviti ljudje, je tisto, za čemer se podimo, kajti šele na tej osnovi je moč zgraditi družbo sreče in bogastva.«

Tonči: »Oh ljuba Metis, pomagaj, Simpliciusu se je zmešalo! Kaj pa, Simplicius, če bodo namesto teh ‘najsposobnejših’ in najučinkovitejših, o katerih ti sanjaš mokre sanje, zmagali najbolj prilagodljivi, najbolj konformistični, skratka tisti, ki so mojstri za ritna plazenja in klečeplazenja ter mednožna podjetja različnih zvrsti? A ni točno to tisto, kar se dogaja tukaj in zdaj? Kaj pa če s tem dobiš navadne človeške razvaline, čredo pridnih in prestrašenih ovčk, s katerimi zlahka manipuilira kdor koli se mu zljubi? Kaj pa, če s tem dobiš samo takšne ali drugačne inštitutske, kvasi univerzitetne oligarhe in fevdalce, ki postaneje absolutni tajkuni družbe znanja (knowledge society)? Kaj pa če s tem dobiš znanjsko podprto tisto, kar sam imenujem post-fašizem, kjer več ne potrebuješ nobenega Duceja, pač pa imaš lokalne šerife, ki znanjsko krmilijo vse te samodejne procese?«

Simplicius: »Ne zanimajo me te tvoje monade in prosim te, da ne žališ Velikih umov naše uspešnosti! Nenazadnje, to kar jaz govorim, je nekaj takega, kar je nedvoumno in tudi znanstveno dokazano, saj je vsaj že od Darwina naprej jasno, da tukaj ne gre drugače, ker gre za naravne reči in stvari, ki so po naravi takšne in ne morejo biti drugačne. Vse najbolj učinkovite managerske teorije danes, ki so nas pripeljale do vrhuncev zahodnega razvoja namreč, gradijo točno na tem. Če hočeš, naj ti omenim tudi to, da je celo naš veliki Freud vse to skupaj le presežno dokazal na primeru človekove glave v pomenu ‘navznoter’, kjer je dokazal, da človek pač ni ‘svoj gospodar’. Človek nujno rabi gospodarja, Nietzschejevo ‘Šibo’ in če sta ta gospodar Red in Nuja, denimo nuja objavljanja in pridnosti, potem je točno to tisto, kar smo doslej iskali in kar je vrhunsko Dobro! Končno smo iznašli ustrezno formo Družbe, ki bo učinkovala samodejno, brez zunanjega pritiska in sile. Sedaj gre le še za silo od znotraj, ki je v vsakem posamezniku vgrajena kot Nuja. Posameznik je nujnostni stroj, ki ga poganja učinkovitost in to je vse!«

Tonči: »Oprosti, a tako fašistoidnega nemišljenja že dolgo nisem srečal na delu in v tako odkritih tipih argumentacije. A pri tem meriš, Simplicius, na tiste darvinistične oslarije in managerska jezikanja, ki so nas pripeljala do največje depresije v vsej dosedanji zgodovini človeštva in ki pretijo, da nas vse skupaj pokončajo? A meriš s temi svojimi votlimi tiradami na ta naš nesrečni čas, ko je še najbolj zabitim jasno, da je vsemu Zahodu z njegovimi ‘vzvišenimi teorijami’ vred – ki jih povsem na suho glorificiraš – dokončno odklenkalo!?«

Kuzmanić: »Kaj pa, če bi se vidva vendarle nehala vrteti okoli tega sranja v zvezi z Nujo, kjer čvekata nekaj takega, češ da je Nujno celo tisto, kar je Dobro? A ne bi bilo boljše, da premislita, denimo, neko vsaj za spoznanje konkretnejšo zadevo, recimo tisto družboslovja, ki se – vsaj jaz tako razumem ta problem – rangira nižje kot humanistika. Če na terenu humanistike za isti izdelek dobiš več (menda tja do 40%, a točna številka tukaj sploh ni važna) točk, kot pa če si na terenu družboslovja, a to ne pomeni, da so humanisti za 40% bolj vredni kot družboslovci?«

Simplicius: »Super, ultra, točno tako tudi mora biti! Takšno vrednotenje pa me – če je temu res tako kot praviš – pravzaprav neskončno veseli! Saj točno tako mora tudi biti in nikakor drugače: Ordnung muss Sein! Tisto, kar pa me kot problem pri tem vendarle majčkeno moti, je to, da bi moralo biti obratno. Družboslovje bi namreč moralo biti za 100% višje rangirano kot humanistika in ne le za teh tvojih 40% točk, ali kolikor si že dejal. Družba mora, dragi moji – pazi Tonček sedaj – vpeljati najbolj mogočne vlečne konje v razliki do vseh tistih humanističnih lenuhov, ki nič ne delajo, ki samo parazitirajo in nekaj povsem neuporabnega špekulirajo ter večji del le še blebetajo in moralizirajo.«

Tonči: »Kaj pa zdaj spet nalagaš, Simplicius?«

Simplicius: »Nič ne nalagam, daleč najmanj delajo ravno humanisti, saj gospodarstvu nič koristnega – s tem pa družbi kot celoti – sploh ne morejo in tudi ne znajo pristaviti, prispevati. Nekoliko bolje vlečejo sicer družboslovci, kot prvovrstni konji pa so tukaj seveda od zmeraj na voljo vendarle naravoslovci. Točno za to jih je treba tudi primerno nagrajevati in za to je Bologna najboljši zadetek vse politike Evropske skupnosti doslej. Na vrhu naravoslovci, vlečni konji prvega razreda, tik za njimi družboslovci, manj elitna vlečna živina ali voli, čisto na koncu pa morajo biti humanistični lepotci, ki ravnajo, kot da gre v življenju zgolj za zabavo in lahkotni potep po naravi in družbi. Njih bi se bilo pravzaprav treba povsem znebiti!«

Tonči: »Spet nalagaš, ma kaj nalagaš, naravnost čvekaš in blebetaš bedarije! Kako lahko ljudi primerjaš s konji, saj si dobesedni Taylor (a se zavedaš, da si ga navajal?) in se greš kvečjemu nekakšnega taylorizma kot vsa ta zblojena Bologna, ki jo tako nesramno povzdiguješ. Navaden idiot si, če naj rečem izjemno blago! Tukaj na Univerzi ne gre za nekaj takega, kot je delo, marveč za mišljenje, konji pa – kolikor je meni znano – niso zmožni misliti zadeve človekoljubja in družboljubja, a tudi naravoljubja ne. Konji pač so, vse, kar potrebujejo, je to, da jim daš jesti in piti ter jim tu in tam pač – naj mi boginje oprostijo – namestiš kakšno kobilo, ki naj pride zraven (če se le da »slučajno«).«

Simplicius: »Ma ne, tu ne gre za konje. Temu se tako samo reče, tega ne smeš resno jemati, še najmanj pa dobesedno!«

Tonči: »Ne smem resno jemati; a se tebi meša?«

Simplicius: »Seveda se mi ne meša. Sploh ni važno, katere besede uporabiš, saj človeku lahko rečeš tudi, da je stroj ali kyborg, vseeno, konj ali bitje, važno je, da se razumemo. Štekaš?«

Tonči: »Tebi se je zares sfrtajčkalo. Seveda je še kako bistveno, kaj in kako rečemo! Zakaj pa temu tvojemu Človeku, po katerem se ti nenehno spahuje, ne rečeš, da je to, kar sam mislim, da je, denimo – kolikor je družbeno bitje – le še to, kar je zombi, ampak se temu striktno izogibaš?! Se mar slučajno izogibaš na ravni govorjenja formuli zombiji=ljudje? Morebiti za to, da bi ne spregledal, da si še sam zombi!? Še kako je važno, ljubi Simplicius, kaj rečeš in kako poimenuješ, in točno nerazumevanje in nemišljenje – tako kot v tvojem primeru – se zgodi, če rečeš, da je človek konj ali pa če konju rečeš, da je človek, in sicer natanko tako, kot če bi človeku rekel, da je stroj, računalniku pa, da je človek ali pa da ‘ima dušo’ in da mu je to dušo treba ‘resetirati’. Isto si že zgoraj naredil na začetku, ko si iz Univerze naredil Podjetje, iz Fakultet produktivne obrate, ko si zamešal skupnost z družbo …, ko sploh ne štekaš, da Univerza ni isto kot inštituska logika. Samo neprecizno, zavajajoče čveketanje te je, in točno to neprecizno čveketanje proizvaja kozlarije, ki jih izgovarjaš! Namesto, da bi mislil in govoril, kot se spodobi za Univerzitetnika, torej precizno in zadeto mišljenje ter govorjenje, pa ti tja v en dan nalagaš neke metafore: pesniš tam, kjer bi moral misliti, tam ko bi bilo treba pesniti, pa te ni od nikoder …«

Kuzmanić: »A nisem že prej dejal, da je dovolj tega kreganja. Obnašata se kot dva razcapanca, ki sploh nimata smisla za svet. Vama je vse neka bedasta otročarija, igrarija, argumentacija, kot da za vsem tem skupaj ne bi stalo nekaj takega, kot je svet. A bi rada še dodatno raztrgala ta nebogljeni svet ali pa to, kar je še preostalo od njega? Kaj vam pa je, kaj se pa gresta za Zevsovo voljo? Dokler sem jaz tukaj, tega ne bom dovolil! Sicer pa, če je kateri med vama nezadovoljen z bivanjem v tej naši skupni hiši, v kateri vsaj zaenkrat še zmeraj gospodujem jaz, lahko gre živet po svoje in tudi na svoje!«

Tonči: »Prav, pa naj bo tako, naj humanisti bolj veljajo ali manj, meni je vseeno. Zmeraj me je zanimalo tisto, kar se dogaja s ’tistimi spodaj’, med katere sem se vedno štel tudi sam. Če pa sem sedaj lahko med tistimi, ki so nekoliko bolj zgoraj, torej kot humanist, pod katerimi da so družboslovci, pa toliko bolj. Pač, lepo se sliši ‘biti-humanist’, torej neke vrste človeko-ljub, tisti, ki mu ‘ni vseeno za človeka’, kot pa biti-družboslovec in zatorej neke vrste družbo-ljub, tisto, torej, ki mu ‘ni vseeno za družbo’.«

Simplicius: »A se ti nimaš za politično žival?«

Tonči: »Seveda se, in mi kot politični živali seveda dol visi za družbo in družbena bitja, kaj šele, da bi mi v kateri koli dimenziji in kadar koli šlo za to, da je to ali ono družbo treba ohraniti ali pa da mora ‘biti ubranjena’. Nikoli nisem namreč resno razumel tega čivkanja o ‘obrambi družbe’ in ‘nevarnosti anarhije’ drugače kot pa na način perverznega jezikanja o tej ali oni vojski, ki da jo ogrožajo civilisti, o tej ali oni JLA ali NATO, ki da ga napadajo mirovniki. To jamrajoče moraliziranje je zame zmeraj bilo le eno: diskurz gospostva, ki se mi je upiral in ki sem ga skušal zamejevati. Če ni šlo drugače, pa vsaj pri sebi in sicer toliko ostreje, natančneje in manj popustljivo. Če so družbena bitja osvojila že ves svet, si po navadi rečem, pa še atomček te družbenosti ne bo prišel do mene, pa naj stane kar stane. Sploh me ne gane to, da so družboslovci sedaj prvovrstni vlečni konji, pravzaprav voli. Prav jim je. Kazen mora biti. Kolikor bolj vzgojna je ta kazen, toliko bolj je učinkovita. Ja, učinkovita! Kako vzvišeno se sliši to ‘biti učinkovit’, a ne?«

Kuzmanić: »Nehaj no s temi samopomilujočimi tiradami. Tisto, kar bi tukaj veljalo premisliti je vendarle zadeva metode, ne pa se kar tako infantilno pričkati kot to počneta vidva, ko se igrata v svojih peskovnikih ne-mišljenja.«

Tonči: »O kakšni metodi zdaj naenkrat govoriš?«

Kuzmanić: »O metodi pri tem nesrečnem družboslovju in humanistiki ter v zvezi s točkovanji, objavami in citiranjem. Kajti, če gre za sistem – in točkovanje ni nič drugega kot nek sistematični prijem –, potem mora biti na delu tudi nekaj takega, kot je Metoda, okoli katere se vse skupaj lahko vrti.«

Simplicius: »Ja, ja, s tem se strinjam, toda katera pa je to metoda, po tvoje?«

Kuzmanić: »Meni se zdi, da je odgovor dokaj preprost: ta metoda – ker gre za točke – ne more biti  drugačna, kot pa kvantitativna, in torej v končni instanci najprej matematična, na to – ker je matematika dokaj resna zadeva, ki je ne današnji naravoslovci ne družboslovci sploh ne jemljejo več resno – pa seveda le še statistična. Skratka, gre za neko Statistiko, pa naj je takšna ali drugačna.«

Simplicius: »Torej imamo opraviti s kvantitativnim sistemom statistične obdelave? A ni to potem takem nekaj takega kot je tehnika, kot je računanje, in ne matematika? A ni to nekaj neizmerno hujšega in bolj nevarnega, kot je katera koli ‘kvantitativnost’?«

Tonči: »Seveda, bravo, to si odlično rekel Simplicius, ti si zlata vredna naprava, čeprav si le še zombi (saj je vse eno, kako ti rečem, a ne). Gre za statistično obdelavo, in še več, za statistično obdelavo podatkov, na ta način pa le še za statistično tehniko gospostva, ki se izvaja skozi te metode in tehnike same!«

Simplicius: »O kakih podatkih sedaj blodiš, saj smo govorili o Metodi, a ne?«

Tonči: »Seveda, gre za sistemsko statistično obdelavo podatkov, pri čemer so podatki nič drugega kot teksti sami, torej tisti, ki jih naštancajo pridni Akademiki! Saj se zadev na tej ravni sploh ne da oblikovati drugače in jih prevajati v točke (točno za prevajanje nekih ne-kvantumov v kvantume gre) ne da bi nek tekst, članek ali neka knjiga postali podatek, torej nekakšna enota, ki mu je moč prisoditi, denimo to, da je vreden 2, 3, 7, ali 33 točk. To je pač točkovanje, drugače ne gre!«

Simplicius: »Ta je pa huda. Če gre za ‘vrednost’ in vrednotenje, potem gre tudi za ceno, a ne!«

Tonči: »Seveda, kaj pa drugega, samo za to gre! Tukaj dobesedno gre za ‘ceno duha’ ali pa za ceno dušnih, umskih ali razumskih, vseeno, izdelkov. Še več, gre za kupovanje in prodajanje, za trgovanje z duhom in izdelkom le-tega. Nekako tako, kot je nekoč šlo za trgovanje z odpustki, se spomniš homunkulus?«

Simplicius: »Torej, gre za vrednotenje nekakšnih out-putov tistih, ki delajo na terenu duha? Huh, ta je pa res huda.«

Tonči: »Seveda je huda, ti pa si zgoraj nekaj nalagal o učinkovitosti, Nuji in Dobrem. Se ti zdaj svita, kaj vsa ti prej skušala dopovedati!?«

Simplicius: »Pišuka, pa res.«

Kuzmanić: »Simplicius, to je krvavo resna zadeva. Kajti, če je vsaj približno tako, kot sta ravnokar ugotovila, se pravi, če je vajina kvasi analitika vsaj do te točke zgolj v minimalnih odmerkih utemeljena, potem tukaj zadaj mora obstajati (ali vsaj predpostavka o obstoju nečesa takega) vsaj nek velikanski kvazi Um. Še več, tukaj mora biti na delu celo nekaj takega kot je velikanska birokracija, seveda ‘objektivna birokracija’ tokrat, ki se gre bojda ‘objektivnih in nevtralnih’ preračunavanj. Ali pa – če ni te birokracije – mora obstajati vsaj nek Velikanski stroj, ki strojno vse skupaj izračunava.«

Simplicius: »Točno tako. Toda, oprostita, meni pa se to vse skupaj kljub temu, kar praviš, vendarle zdi butasto.«

Kuzmanić: »Kaj je butasto: to, do česar smo se prebili in kako midva preudarjava o tem, ali pa to, kar počno ti birokrati duha?«

Simplicius: »To prvo se mi zdi butasto: kako namreč lahko tako sploh mislita? Tale otročiček (pokaže na Tončija) nalaga nekaj o vrednotenju, ti pa mu asistiraš, češ da sedaj gre za nek Um in celo za ‘objektivno birokracijo’. Kva pa se sedaj družno gresta? A se ne zmoreta vsaj malo zresniti in pogledati nuji družbe v zobe, saj je ona tisto, kar je treba ustrezno spoznati in se ji tudi prilagoditi ter upogniti, sicer pa gre vse skupaj v maloro.«

Kuzmanić: »Nehi-ta-mali, tukaj res gre za neko ‘objektivno birokracijo’, za Um, ki lahko – po nekaterih ‘objektivnih’ principih – bojda ocenjuje zadevo tekstov in objav s pomočjo točk in točkovanj! To torej pomeni, z dajanjem vrednosti in ocenjevanja, torej s produciranjem in vzpostavljanjem ocen, s tem pa tudi cen (skozi mere in meritve!). Rečeno drugače, to, kar počne profesor, ko ocenjuje študentove izdelke, se tukaj pojavi kot ocenjevanje profesorskih izdelkov na ravni tekstov. Ta birokracija je torej Profesor profesorjev, Božji-Ocenjevalec, ki nujno – brž ko postane zadeva sistem – učinkuje na način birokracije, Ultra-birokracije, torej Birokracije vseh birokracij. Če smo se znebili – ali se vsaj tako zdi – vladavine birokracije na ravni držav (temu se reče ‘demokracija’ v današnjem čvekanju), potem se je ta Birokracija-vseh-birokracij vrnila v igro pri malih vratih, in sicer točno na ravni organizacije vednosti, se pravi na Univerzo in s pomočjo modela ocenjevanja/točkovanja inštitutskega dela!«

Tonči: »Seveda. Bravo Kuzmanić, tako se govori! Kajti, če je temu tako v zvezi z birokracijo in Umom, potem se zadeva, s katero imamo tukaj opraviti in ki jo skušamo misliti, nujno vrti okoli nečesa takega, kot je banka, celo centralna banka!«

Simplicius: »O moj bog, kakšna banka sedaj?!«

Tonči: »Nič Bog – ta ti zagotovo ne bo pomagal pri tem –, tukaj je zares na delu banka. Absolutno mora obstajati in učinkovati nekaj takega, kot je birokratsko vodena centralna banka (ker tukaj gre za ‘globalne procese’, kot se temu reče, in za ‘globalni sistem’ obenem), ki ceni in ocenjuje dušne izdelke na svetovni, a tudi nacionalni, družbeni ravni.«

Kuzmanić: »Kako se tebi zdi, da to poteka?«

Tonči: »Ne vem natančno, a dozdeva se mi, da se te ‘dušne izdelke’, torej članke, knjige … iz medija kvalitete (ne morejo pojaviti kako drugače, kot pa kot teksti in kvalitativni izdelki) nujno proizvaja nekaj takega, kot so kvantitativne točke, točkovanja in razvrščanja.«

Simplicius: »Samo klobasanje te je. Kako lahko greš naenkrat tako daleč, da si že zdaj prišel do globalizacije in globalne nevarnosti. Pusti globalizacijo pri miru in bodi konkreten. Misli našo družbo, meri na našo usodo, na naš ubogi narod, na našo družino, misli na naše podjetje, se pravi na našo Univerzo, saj bomo le tako obstali v tem globalnem spopadu za preživetje! To je tista prava in edina prava raven, ki te bo ohranila ‘pri tleh’ in boš vse skupaj videl v pravi luči. Prava luč pa je le ena, to je tista luč Nuje, ki nam vsem skupaj tako mogočno sveti in ki nas tudi ohranja pri preživetju, ki nam daje toploto in življenje samo. To, kar je nekoč bilo Sonce – ubogi stari, kako nerazviti in zabiti so bili – je za nas Nuja, njej se moramo klanjati, ona je naš Bog! Štekaš!«

Kuzmanić: »Blodiš, Simplicius, Tonči je tisti, ki ima prav na tej točki. Sploh ne boš mogel misliti, če se zapreš v horizonte neke družbe in njene nuje, pa naj je to ta tvoja še tako ljuba družba, to ali ono podjetje, ta ali ona Univerza. Na ta način lahko postaneš zgolj paranoičen! Toda, dovoli mi, da te opozorim, nam tukaj niti slučajno ne gre za samohisteriziranje in pa za para-noiein, pač pa za dia-noiein ali za mišljenje! Zadevo lahko razumeš samo, če skušaš zajeti ‘globalne procese’, neko celoto, ki se tukaj kot objektivni birokratski Um pojavlja nad nami kot ta tvoja Nuja, ki jo tako blebetavo čislaš. Nenazadnje, tudi ta ‘naša družba’ nič drugega ne počne kot to, da navznoter uvaja točno te globalne principe, za katere blodno domnevaš, da so nekaj naravnega, nujnega, naravno-nujnega, in sicer nekako tako kot to blodno počneš tudi sam.«

Tonči: »Strinjam se – pusti Simpliciusa pri miru, saj sploh ne šteka –, toda kako sploh sedaj misliti te birokratsko vodene banke podatkov tukaj in sedaj na področju znanja, točkovanja, objavljanja, citiranja? A ni nujno, da v tem primeru ta ‘banka znanja’ (ker tukaj zagotovo gre za znanje v pomenu knowledge), za katero smo ugotovili, da ne more biti drugače kot (objektivno) birokratsko vodena, ima tudi svojega direktorja (tudi izvršnega direktorja in še koga, številne uslužbence, ki so plačani iz javnega denarja, tudi ministra …) … Skratka, ali ni nujno, da vse to skupaj premore tudi številne ljudi, ki o tem tako ali drugače, zagotovo pa birokratsko (v končni instanci subjektivno in subjektoidno!) – ker tukaj drugače ne gre – odločajo?«

Kuzmanić: »Seveda, nedvomno, drugače sploh ne gre, to je nuja stvari same, v katero se zapleteš brž, ko se lotiš takega samomorilskega projekta.«

Simplicius: »A, pazita, če ima ta banka direktorja, sploh ni nujno, da je ta diktator ali tiran! Tudi ni nujno, da je birokrat! Ta je namreč – tako se pustim poučiti, ker je temu točno tako tudi prav – lahko tudi demokratičen. Kaj pa porečeta na to, ljuba demokratoljubca?«

Tonči: »Seveda, takoj sprejmem ta mogočni argument in padem na kolena pred teboj ter si rečem: seveda je zadeva demokratična, ljubi Simplicius, gre res za demokratizirano birokracijo.«

Simplicius: »Šleka-pac, šleka-pac, kaj pa boš zdaj, saj sem ti zlomil argumentacijo?!«

Tonči: »Še malo ne, kajti to, da je ta birokracija demokratizirana, da ta direktor ni diktator ali pa denimo tiran, vendarle ničesar ne spremeni glede dejstva birokracije, ki celokupno zadevo nujno mora krmiliti (ali pa je – kar je še slabše, saj v tem primeru postane avtomaton) na način birokracije. Tudi če birokracija več ni subjektivna in če ti ‘strokovni ljudje’ sedaj odločajo ‘objektivno’ (točkovanje, citiranje …, tako je o birokraciji – po Heglu – preudarjal Weber in še kdo za njim) še manj spremeni to, da je zadeva birokratska in da takšna in samo takšna mora biti in tudi ostati.«

Simplicius: »A kaj to zdaj pomeni: ‘objektivna birokracija’, ‘demokratizirana birokracija’?«

Tonči: »Pomeni, da čeravno je demokratična na ravni pridevnika, pa to še nikakor ne spremeni zadeve na ravni samostalnika, ki sta se glasila banka in direktor ter birokracija, ne pa demokracija! Skratka, tukaj gre za silo, za elementarno silo gospodovanja, če že ne samo-gospodovanja, za birokracijo, ki se prodaja pod oznakami kot so Nuja, Dobro, Učinkovito, Preživetje …! A sploh slišita, kaj pravim: imamo birokracijo – ali še slabše, imamo avtomatično samo-krmiljenje, ki ga opravljajo ‘objektivni računalniki’, in sicer samodejno – , ki se je zakrila pod plaščem Nuje, Učinkovitosti, Objavljanja, Točkovanja, Citiranosti …?«

Kuzmanić: »Hja, hudo, tega pa nisi slabo izpeljal. Izkaže se torej, da gre za skrajno resno zadevo. In ta zadeva, do katere smo se sedaj vsaj za silo prebili, če prav razumem, gre naprej nekako takole: če gre za banko in direktorja, ki o tem – seveda ‘demokratično’, kam pa pridemo, če bi danes vse ne bilo demokratično, lepo prosim – odločata, potem mora iti tudi za nekaj takega, kot je produkcija blaga (člankov, knjig …) in kot je tudi trg teh člankov in knjig in še marsičesa (tudi profesorskih mest, ki se po tem ključu razdeljujejo, ohranjajo …).«

Simplicius: »Seveda, za to gre. Točno za to gre, to je sedaj nekaj takega, kot je ‘trg znanja’ ali pa to, kar je ‘industrija znanja’ ali današnji knowledge (industrial/post-industrial) society.«

Tonči: »In kdo te članke bere? Katera publika to bere? Kdo to kupuje? A ne gre tukaj za nekaj takega, kar je v sebi, celo hermetično, zaprto, samo sebi namen?«

Kuzmanić: »Seveda gre za to, saj običajni ljudje, nekdanje ‘javnosti’ ali ‘širša javnost’, teh izdelkov sploh več ne zmorejo prebrati, vse skupaj se je preselilo v Vnebovzetje absolutne specializiranosti, kjer še sosedje v stroki ne štekajo en drugega! Namen tega objavljanja je predvsem, če ne že samo pridno nabiranje točk ali tega, kar je moč razumeti kot licence-to-kill, se pravi dovoljenje za opravljanje Akademskega poklica, do katerega se prebiješ točno prek teh točk.«

Tonči: »Skratka, zadeva je v neki bistveni dimenziji dobesedno nora: imamo opraviti z našo Veliko – ne pa z malo – kliniko?!«

Simplicius: »Ne vem, kdo je tukaj nor, toda za neko formo zelo resne norosti zagotovo gre!«

Kuzmanić: »Naj bo tako ali drugače, vendarle ostane vsaj še tole: če gre za kvazi trg in pa za post-industrijo znanja, če je tukaj banka in tudi direktor banke – demokratičen seveda – kako pa to vse skupaj funkcionira, če nujno funkcionira birokratsko, ker druge poti pri tem točkovanju pravzaprav sploh ni? Skratka, a ni nekaj takega, kot je šolski contradictio in adiecto, ki bi ga tako radi vzeli v precep, vsaj stari dobri sholastiki? Kako namreč lahko trg znanja (produkcija člankov in knjig) uravnava trg, ki je isti, kot je uravnavanje s strani banke in direktorja (demokratičnega seveda)? A ni to problem, ali boljše, non-sense? Rečeno drugače, kakšen trg pa je to, ki se ga uravnava, in sicer s strani birokracije? A to ne pomeni, da ne smemo zadeve misliti na način trga in Invisible hand, pač pa na način birokracije in zatorej Visible hand?!«

Simplicius: »Pa res. O, Madonca, pa res! Tukaj je potem sama demokracija ogrožena, se ti ne zdi (se obrne na Tončija)?«

Tonči: »Pozabi na demokracijo in to čveketanje o demokraciji, ki ga razširjajo mediji množičnega poneumljanja. Tukaj je pravo vprašanje neko drugo, in sicer tole: kje pa je tu prostost, svoboda, torej tudi ta tvoja nesrečna demokracija? Ali pa, če sem nekoliko bolj nežen, kje je tukaj tisto blebetajoče liberty and freedom, o kateri toliko govoričijo in ki da ‘temelji na trgu’ in učinkovanju Invisible hand? Vprašanje je, nenazadnje, kje je tukaj nekaj takega, kot je ‘akademska svoboda’, saj govorimo o Akademiji, a ne? Kje je tukaj toliko čislana ‘avtonomija univerze’? A to ne pomeni, da smo svobodo, akademsko svobodo, avtonomijo, avtonomijo univerze – skratka Univerzo, Akademijo – na ta način dobesedno zakurili in žrtvovali na žrtvenik Učinkovitosti, citiranosti, točkovanja in same logike-inštitutskega ocenjevanja? Razumeš, dragi moj post-religozni Simplicius, o čem se tukaj sploh pogovarjamo, ali pa ti je – morebiti porečeš – vse to skupaj ‘preveč zafecljano’?«

Simpliciusu: »Kaj blodiš? Nisem ne religiozen ne religoiznež, kaj šele, da bi bil post-religioznež.«

Tonči: »Oprosti, s tem nisem meril na nikakršno religijo (saj živimo v post-religozni dobi permanentne managerske revolucije), v mislih sem imel post-managersko ideologijo – ta je ‘naša’ (tvoja!) post-religija -, ki te je povsem posrkala in le še blebetaš učinkovitostne stavke ter mrmoriš nekaj o produktivnosti, ali pa blodiš o čim-več točk in podobnih Vnebovzetnih rečeh.«

Simplicius: »Ti lahko govoričiš, kar češ, sam pa sem kvečjemu nekdo, ki se ima za ‘bolj razvit organizem’, ki je ponosen človek in človekoljub ter družboljub obenem in ki je usmerjen proti naravi, ljubezni do narave, nadvse pa proti človeku in družbi.«

Tonči: »Jasno, toda …«

Kuzmanić: »Počakajta, ne se sedaj spet skregati brez potrebe. Tukaj smo vendarle nekaj bistvenega ugotovili in bi bilo škoda to zapraviti. Poglejta: jasno postaja, da imamo opraviti z nečim skrajno hecnim, kar nujno in v neskončnost nekaj blebeta o demokraciji, v imenu učinkovitosti (gospodarstva, gospodarnosti, objavljanja …) pa proizvaja nekaj, kar je vsaj bodisi contradictio in adiecto, če ni čisto nasprotje demokracije in zatorej sistem soft-gospostva, knowledge gospostva, kar pomeni samo-gospostva. Opraviti imamo z nečim post-samoupravnim, sedaj post-kapitalistično-samoupravnim, kar permanentno proizvaja tako spodrivanje avtonomije univerze kot kakršno koli možnost akademske svobode, meša gospodarstvo in univerzo (bojda ju povezuje), zadeve krmili birokratsko …«

Tonči: »Še huje je, kot si ravnokar opisal!«

Kuzmanić: »Kako to misliš?«

Tonči: »Poglej, v čem je haklc: tukaj sploh ne gre za to, da vse to skupaj birokrati sami opravljajo – kot se zdi tebi – pač pa to počno različne komisije, ki pa jih sestavljajo profesorji, strokovnjaki, torej knowledge-workerji sami. Skratka, tukaj se profesorji in raziskovalci sami pojavljajo kot tisti, ki so sami sebi rablji in ki izvršujejo nad seboj to blodno formo post-modernega samo-gospostva. A razumeta, da gre za skrajno resno stvar, ki je povrh vsega nekako ‘samoupravna’, in sicer na način post-kapitalizma v pomenu, da se kapitalizem in samoupravljanje povežeta v eno, nekako tako kot socializem/komunizem in kapitalizem nadvse pridno učinkujeta, denimo, na Kitajskem (tudi v Indiji, Braziliji …) danes?«

Kuzmanić: »Fino, dobro rečeno, a to sem bil že sam ubesedil. Toda, osredotočimo se sedaj in zmenimo, da ne pustimo temu zajcu, ki smo ga doslej zgolj preganjali, da nam tudi uide, kar tako in poceni. Se strinjata?«

Tonči: »Velja!«

Simplicius: »Naj bo, a sam vendarle – zdaj pa moram priznati – nič ne štekam! Ziher je kul, vendar nič ne štekam!«

Kuzmanić: »Glej, Simplicius, za tole gre: ugotovili smo, da gre za trg, ki pa ni trg, ker ga nadzirata neka banka in nek direktor (birokracija) podatkov (tistih v zvezi s točkovanjem, kar v končni instanci opravljajo samodejno stroji/programi kot avtomatoni). Ravno tako smo ugotovili, da gre za neko ‘tekmovanje in konkurenčnost’, ki pa je navidezna, saj je nedvomno avtoritarno (birokratsko) vodena in je torej contradictio in adiecto. Vrhu vsega pa se to vse skupaj dogaja na ravni Univerze, ki po definiciji naj ne bi bila ‘inštitucija učinkovitosti in konkurenčnosti’, kjer sami univerzitetniki vse skupaj – torej gospostvo nad samimi seboj – opravljalo sami, tako rekoč samoupravno. A ti to ne zadošča? Univerza je postala proizvodno podjetje, njeni izdelki – po katerih so nagrajevani zaposleni – pa so članki, sploh publikacije, s pomočjo katerih sami sebe držijo za vrat in čedalje bolj stiskajo, davijo …, vse tja do meja vzdržnosti in samomorilnosti. Gre za nekakšno samo-proletarizacijo, še huje – za samo-pavperizacijo, kajti današnje plače raziskovalcev in univerzitetnikov so dobesedno mizerne, sami univerzitetniki pa si čedalje bolj na tenko režejo kruh. A je potem čudno, če povsem tenko piskajo in bodo še bolj?«

Simplicius: »Ma ja, vse mi je jasno, a kljub temu nič ne štekam!«

Tonči: »Nič hudega, gremo vseeno naprej, če smo zmožni, seveda …«

Kuzmanić: »Ne, ne moremo iti naprej, če pa on, ki nenehno zagovarja stvar samo-pokončevanja univerze, tega ne razume! Glej, Simplicius, naj ti poskusim povedati historično: Univerze (Akademije nekoliko pozneje) se pojavijo v srednjem veku, in sicer v proizvodnih mestih (Bologna, Padova, Firenze …), ki jih ustanovijo meščani (obrtniki in finančniki, še posebej pa posvetne oblasti) in cerkve za to, da bi jim ‘proizvajale kadre’, če poenostavim. In tako so Univerze obstajale skozi stoletja. Toda za to, da bi ‘proizvajala kadre’, je morala biti univerza avtonomna in svobodna, saj je proizvajala vednost, predvsem znanost, kar je pomenilo, da se je ukvarjala prav z vsem ali s tistim nerodnim Universitas (to pan, to holon).«

Simplicius: »Ja, toda tukaj pa zdaj temu več ni in tudi ne more biti ter ne sme biti tako!«

Kuzmanić: »Seveda, to do neke mere drži. Res je, da je tukaj in zdaj Univerza, Akademija in tudi Inštituti, da so postali dekle gospodarstva, obrtnikov, industrije (vse to v manjši meri), nadvse pa post-industrije in vsakokratnih vlad (ministrstev), ki to vse skupaj krmilijo v dobi post-kapitalitične managerske revolucije. Drži, tudi da Univerza sploh več ni avtonomna pri svojem početju, razen avtonomije, da sama izvaja samo-gospostvo nad seboj. Drži, da so prinicipi štancanja iz industrije in te post-industrije postali principi štancanja člankov, da se vsa Univerza krmili skozi model inštitutskega ocenjevanja-točkovanja! Štekaš?! Nenazadnje, drži tudi, da Univerza štanca študente, da pa so oni njeni izdelki ali kloni.«

Simplicius: »Ja, ja, zdaj pa se mi nekaj že začenja sanjati.«

Tonči: »Še več, sama Univeza je postala le še industrijski obrat knowledge society, ki ga krmili vsakokratni minister. Skratka, imamo opravka s koncem Univerze in Akademije oz. s tem, da je položaj slabši, kot je bil v srednjem veku ob ustanovitvi univerze. Zakaj je potem takem potrebno, da še ti – ki si eden izmed univerzitetnikov in akademikov – zagovarjaš takšno samomorilnost na ravni Univerze?«

Simplicius: »Tega zadnjega pa res nisem vedel, a če ti temu tako praviš, potem bo pa že nekaj na tem.«

Tonči: »To si pa lepo izpeljal, Kuzmanić, a sam bi se sedaj rad vrnil na tisto usodno točko metode, ki so jo prej že bili načeli.«

Simplicius: »Ma kakšna metoda neki, spet bosta nekaj blebetala, nehajta prosim, ne morem več.«

Kuzmanić: »Pusti ga, za božjo voljo, poskusiva sama vrtati naprej.«

Tonči: »Prav: ključno za to metodo, po kateri učinkuje sistem točkovanja, okoli katerega se vrtimo, se mi zdi, da je – gledano navznoter, seveda – citiranje, navajanje in zbiranje ter sklicevanje na te citate, kot na ‘ultimativne dokaze’, ‘trdne podatke’, ‘materialne evidence’. Pri vsem tem obstajajo – kar je simptom posebne vrste – menda celo nekakšni ‘indeksi citiranja’.«

Simplicius: »Seveda, Indeksi, kaj pa drugega? Točno tako mora tudi biti: Indeksi – če so že študentje izgubili indekse in prešaltali na nekakšne plastične kartice (kot da gre za plastičen denar), potem je prav, da profesorji in raziskovalci bodisi padejo pod Indekse ali pa da pridejo nanje!«

Tonči: »Čakaj, ljubi Simplicius, kajti to so Indeksi, ki so v neki bistveni dimenziji podobni onim starim, ko je Papež postavljal na indeks to ali ono knjigo, ki jo je prepovedal.«

Kuzmanič: »Seveda, točno tako, samo da jih moraš misliti obratno kot nekoč.«

Tonči: »Kako to misliš?«

Kuzmanić: »Takole: če si na indeksu je to sedaj dobro, če pa te na indeksu ni, potem je slabo. Prej pa je bilo ravno obratno. Sedaj je nekako tako, kot je pri pop glasbi ali pa pri tem ali onem nakupovanju, prodaji in nakupovanju nasploh. Če si na lestvici, potem si cool, če pa te ni, si oplel: moraš biti – tako v košarki ali v športu in nasploh v vseh zero sum games – na vrhu ali pa te ni. So le še Žižki in je le še žižkovstvo!«

Tonči: »Ja, točno tako, kajti brez citiranja te ni in je to zmeraj v končni instanci samo-citiranje ali nekakšen perpetuum mobile. Nekako tako je, kot če TV, ki le še govoriči o sebi in je samoperpetuiranje TV same. Gre torej za neko samo-jezikanje, momljanje, kot je tisto, ki nastopa v Beckettu.«

Simplicius: »Čakajta, čakajta, ne razumem, kako je to samo-citiranje, če pa te drugi citirajo?«

Tonči: »S stališča posameznika to v zvezi s citiranjem pomeni tole: če ne citiraš drugih in če nisi citiran sam, te ni: obstajaš le še kot citirani, boljše – in to je tisto, kar je zadeto – kot citat! Če pa citiraš in si citiran, potem pa si, in to, kar si – spet pridemo do istega – je to, da si Citat. Smo v dobi biti-na-način citata, so le še citati, o univerzitetnikih in Univerzi pa ni več ne duha ne sluha. Toda pazi, ljubi Simplicius, to je samo nekaj manj kot pol štorije. Ta raven posameznika, ta njegov omejen pogled, je namreč takšne narave, da per definitionem ne sega čez planke svojega lastnega pregovornega self. Kako pa zadeva učinkuje s stališča celote, družbe, tu je šele skrit štos tega, za kar pri citiranju gre.«

Simplicius: »Kaj pa si takrat, ko se dogaja to v zvezi s citiranjem?«

Tonči: »Saj za to gre! Sem že dejal, da si citat in postavil si pravo vprašanje, ko si dejal ‘kaj’ in se nisi vprašal s ‘kdo’. A to, kar ‘se-dogaja’ (Das Man), to v zvezi s citiranjem, je moč ubesediti tudi nekoliko drugače: si pač nekaj takega, kot je ‘vojak Metode’ ali kot ‘zombi’ omenjenega perpetuuma mobile in Metode citiranja. Točno to sem hotel povedati v zvezi z metodo, pa mi tega, Simplicius, poprej nisi dovolil.«

Simplicius: »Prav, a še zmeraj ne razumem tistega o samo-citiranju in samoperpetuiranju.«

Tonči: »Prav, pa poskusi potem tole vsaj slišati v vsej grozovitosti, če že nisi pripravljen – meni se zdi, da gre tukaj za pripravljenost – razumeti. To v zvezi s samo-citiranjem in samo-referiranjem je tisto, kar omogoča družbenost in družbo samo in je v samem bistvu današnjega družboslovja, naravoslovja in humanistike hkrati oziroma je forma dominantnega gospostva, ki se danes do eksplozivnosti pojavlja na ravni pokončane Univerze. Pri navajanju in citiranju gre le še za to, da je vsaka revija nekaj takega, kot je družba; je bolj ali manj tajna, predvsem pa zaprta – ker bi ji sicer padla avreola objektivnosti in znanstvenosti, o kateri toliko čebljajo današnji knowledge workers. Hočem reči, da danes vendarle vsi vedo, da je cesar nag in da gre za pol-privatne združbe bližnjikov, za tajkune in mafije publiciranja in za dogovorjena citiranja, za nekakšna half secret societis ter za medsebojno kvazi prijateljsko (kartelno) dogovarjanje, ki temelji na fundamentalni koristnosti, koristoljubju in ošabnosti.«

Kuzmanić: »Tako je, bravo, Tonči. Vsi tudi vedo, da gre tukaj kvečjemu še za to, kdo vodi neko revijo in kdo je komu ‘kvazi prijatelj’, kar seveda ne pomeni prijatelj, pač pa družabnik (deležnik!) seveda.«

Tonči: »Tako je, a razumeš sedaj, Simplicius? Ni je večje sile, kot je ta družbena in družabniška sila v znanosti (gre za bratovščine, ki so podobne tistim srednjeveškim!), ki pa je v končni instanci sila poslovnosti in zgolj poslovnosti, usmerjene v ekonomijo preživetja pod zblojeno avreolo objektivnosti in nevtralnosti. Tisti, ki premore revijo, lahko dobi in tudi ima vse. Imeti revijo danes pomeni imeti tako denar, tako mlade študentke in študente, tako vpliv kot raziskave, tako mlade raziskovalce … Skratka, to pomeni, imeti vse. Imeti revijo pravzaprav pomeni imeti nekaj takega, kot je ‘majhna banka’, s pomočjo katere trguješ. To majhno banko primerjaj s tisto veliko, o kateri smo govorili prej, v zvezi z globalizacijo, in ti bo jasno: biti direktor te banke, torej vrhovni birokrat, ki lahko bolj ali manj odloča o vsem, je analogno biti direktor te majhne banke ali urednik revije ali pa vsaj broker v pomenu tistih brokerjev na Wall Streetu, ki so nas vse skupaj pripeljali v kot zgolj-preživetja. Kolikor višje in dlje si v tej hierarhiji revije oziroma revij (biti v uredništvu …), toliko bolje se ti godi. Seveda bolje v pomenu omenjenega zombija-vojaka Metode in pa uspešnega člana družbe, v pomenu uspešnosti zatiranja mišljenja in vsiljevanja metodičnega čveketanja, naravnost blebetanja enih in istih govoričenj.«

Simplicius: »Dobro, naj vama bo, toda še zmeraj ne štekam, v čem je tukaj sploh problem? Saj je, po moje, prav, da je temu tako, ker drugače sploh ne gre. Nenazadnje, saj sistem odlično deluje. A ne gre pri vsakem sistemu ravno za to, da deluje.«

Kuzmanić: »Prav, prav, če te ne moreva prepričati, pa lahko tudi obupava. Toda, vprašaj se, dragi Simplicius, denimo tudi nekoliko drugače: kaj se sploh meri danes s to Metodo, ko se, denimo, meri citiranost? Se tukaj meri nekaj takega, kot je vplivnost, bralnost, zadetost, prodornost, preiskovalnost, mišljenje, razumevanje, razsojanje …? Ne, ne, nič takega, dragi moj Simplicius.«

Simplicius: »Seveda se točno to meri!«

Tonči: »Ne, ljubi Simplicius, ki vse štekaš razen tistega, kar bi bilo potrebno, in lomastiš le eno in isto mantro kot tisti, ki nenehno vrtijo ene in iste kvazi znanstvene govorance, in sicer točno s tem, da se nenehno citirajo.«

Kuzmanić: »Točno tako, le da je tukaj treba biti in je tudi moč biti dosti bolj precizen! Tu si bom pomagal z bolj ali manj prezrtim Ludwigom Wittgensteinom in rekel po njegovo: tu se merijo kvečjemu dominantne jezikovne igre in se jih – na ta način – le še ohranja kot dominantne in se jih samo-perpetuira. Tu gre le še za to, da se moraš (sila!) držati enega in istega diskurza (jezikovnih iger) in zatorej skupka pojmov, in sicer na način papagaja. Ali pa, če pustim naravo ob strani, na način, kot je bilo to nekoč Boga, Nebes, Cerkve, Nezmotljivosti, Neskončnosti ali pa katerega koli drugega pojma, oziroma kot je bilo v socializmu pridiganje in povzdigovanje socializma, vodje, Partije ali česar koli podobnega.«

Kuzmanić: »Se strinjam. Poglej še tole, Simplicius: če si družboslovec, moraš lepo govoriti o družbi; če jo napadeš, si oplel, in sicer točno zato, ker te nihče ne citira. Saj v družboslovju ne smeš napasti družbe, Ono (družba) je Tabu! Če si humanist, moraš o človeku govoriti lepo, če začneš govorit o zombiju, si oplel, in sicer spet za to, ker te nihče ne citira. Točno ta zobmi (to je družbeno bitje!) je Tabu. Če si družboljuben in človekoljuben hkrati, moraš navajati velike misli o Želji in nezavednem, če pa rečeš, da je to vse skupa psihirajoče jezikanje, te nihče ne navaja in si – posledica je zmeraj ista – oplel. Padeš izven citiranosti! Razumeš to zaprtost v ene in iste jezikovne igre, ki postane zabetoniran sistem, ki je povrh vsega demokratično birokratsko in objektivno voden?! To je tista tipična post-ideologija vse Univerze in Akademije ter Inštitutskega vegetiranja, v katerem smo se zagozdili vsi skupaj.«

Simplicius: »To o ‘jezikovnih igrah’ sem sicer pričakoval od tega ezoteričnega bebca (kaže na Tončija), ne pa tudi od tebe, ki bi naj bil vsaj malo bolj zrel možakar. Kaj hočeš reči s temi ‘jezikovnimi igrami’?«

Kuzmanić: »To, kar sem že rekel in ne vem, kako to, da nisi slišal. Tiste, ki govorijo main-stream (družboslovno, humanistično, managersko…, vseeno) pač vedno lahko citiraš, ker pašejo v vsak del tvojega teksta in jih seveda temu primerno navajaš. Navajaš seveda po cut & paste metodi, ki je ključ vsega današnjega Univerzitetnega in Akademskega blebetanja.«

Simplicius: »In kaj je narobe s tem, da se diskurz iz sebe množi in klonira? Saj točno za to gre, to je definicija vsake vednosti, znanja še posebej. Znanje je kot rastlina, ki raste in raste v neizmernost in neskončnost, v tisto nezamejljivo (apeiron).«

Kuzmanić: »Za to gre, seveda, lepo si to povedal. A je to hkrati vsaj še nekaj takega, kot če bi kača jedla svoj lastni rep, če se umaknemo iz jezikovnih iger rastlinstva, saj človek ni rastlina, pač pa je dokazljivo žival. Skušaj pogledati na zadevo s te plati: tisti, ki niso main-stream in govorijo nekaj drugega in proti temu main-streamu, dobesedno nikamor ne sodijo in jih tudi ne moreš oziroma jih tudi ne citiraš (ne smeš, ker ti teksta sicer tisti revijski mafijski klani ne bodo objavili). In ker ti gre za to (sila nuje, ki jo imaš tako rad), da se vštekaš in preživiš (to je tista tvoja nuja, štekaš?) v main-streamu, je potemtakem normalno, da boš citiral tiste, ki so ‘normalni’ (družboljubni, človekoljubni …), z nenormalnimi pa ne boš imel opravka. In s tem citiranjem normalnih vsi postanejo normalni in – v končni instanci – sami sebe citirajo. V tem pomenu je to – gledano s stališča celote – torej nekakšno samo-citiranje ali tista kača, ki žre sama sebe. To je nekaj takega, kot je nenehno masturbiranje, ali – v končni instanci – nekaj takega, kot je samo-jeb! Tisti, ki se ne gredo te samomorilske igre in so ‘ne-normalni’, jih preprosto izključiš, ker ne sodijo ‘v tvoj tekst’. Zdaj razumeš?«

Simplicius: »Ja in ne, nekaj malega se mi pa že svita, čeprav ne povsem.«

Kuzmanić: »Poudarek je na tem, da to vse skupaj ne poteka več v industriji in produkciji (kot se tebi zdi, ko čvekaš o proizvodnih obratih), pač pa celo na terenu mišljenja in znanosti. Tisti, ki drugače mislijo, so preprosto izključeni, in sicer od spodaj, torej ‘demokratično’ (dejansko totalitarno in s strani svojih ‘kolegov’ – gre za vojno vseh priti vsem!) in povrh vsega s strani vseh (ki se hočejo vključiti v main-stream) in ne več birokratsko od zgoraj (tam je le objektivna birokracija vsakokratnega ministra, ki bojda ‘zgolj sešteva’ točke). To je, skratka, demokratična, objektivna samo-diktatura, ki pa učinkuje na ravni mišljenja in možnosti razumevanja in razsojanja samega, ki ju apriori in permanentno onemogoča in izključuje.«

Simplicius: »?!«

Tonči: »Glej, Simplicius, to sploh ni težavno za razumevanje: gre za to, da se sedaj znanstveno in nadvse strokovno in ‘od spodaj’ namreč počne tisto, kar se je v Galilejevem času počelo z inkvizicijo – ali kako drugače pozneje –, torej s silo in ‘od zgoraj’. Gre za to, da je znanost, da je strokovnost na ravni naravoslovja, družboslovja in humanistike z metodično sistematiko citiranja in točkovanja zdaj tisto, kar opravlja posle, ki jih je inkvizicija opravljala nekoč. Vse to v zvezi s citiranjem in točkovanjem je nekaj takega, kot je samo-inkvizicija naše lastne današnje dobe. Sami sebe nekako permanentno inkviziramo in smo zapadli v sobane samo-psihiranja, psihologije pa postanejo osrednje vednosti te zaprte monade, ki je še edina preostala od človeka v tej slavni dobi ‘Vrhunske razvitosti’.«

Kuzmanić: »Ja, žal je tako in morda celo še hujše. Kajti ta druga, torej današnja post-inkvizicija, je v primerjavi s tisto zastarelo velikega humanista Loyole, veliko bolj učinkovita pri kontroli misli. Kajti samo za to slednje – torej za nadzor misli in mišljenja (dianoia) – gre pri vsem tem. Gre za nadzor in onemogočanje (kar se da bolj preventivno, ne pa kurativno, kot je to počela inkvizicija) misli in mišljenja. Tukaj ne gre več za ‘totalitarizem od zgoraj’, kot bi kdo utegnil pomisliti, pač pa za totalitarizem od spodaj, pravzaprav gre za samo-totalitarizem ali za to, kar imenujem post-totalitarizem, post-fašizem. Tu je sedaj vsakdo med akademiki in univerzitetniki dobesedno svoj lastni gospodar in s seboj ravna kot s svojim lastnim samoupravnim hlapcem, da o tistih drugih, ‘njegovih kolegih’, niti ne govorim. Tu nekje je bistvo tega današnjega self, če o njem govorimo na ravni ‘znanosti’ (Akademije, Univerze) in ne na ravni, denimo, nakupovanja, družbenega bitja v širšem pomenu besede …«

Tonči: »A tudi vsi znanstveniki vse to skupaj počno seveda predvsem za to, da bi lahko vzdržali v biti-družbeno-bitje (ker to ni lahko in bo postajalo čedalje težje) in pa za to, da bi – v končni instanci – bili kralji-nakupovalci, suvereni nad svojo nakupovalno košarico, suvereni v svojem velikem in novem avtomobilu, suvereni pri odločanju, katera deklica bo dobila možnost objave v vrhunski reviji (proti ustrezni proti-uslugi …, se razume). A ni to nekaj, kar je prišlo do točke bruhanja in kar bi kazalo dobesedno pobruhati?«

Simplicius: »Ja, ja, vse to razumem, ampak tako vendarle mora biti!«

Kuzmanić: »In zakaj ‘mora biti’? A ti sploh lahko zineš kak drug preprost stavek, ki bi vsaj za spoznanje drugače zvenel, kot je ta, češ da ‘tako mora biti’? Kaj izgovarjaš s tem, ko praviš, da ‘tako mora biti’!?«

Simplicius: »Kako to misliš, saj tako mora biti, drugače ne gre.«

Tonči: »O moj bogec, pusti ga pri miru, dovolj ga imam.«

Kuzmanić: »Dobro, naj ti bo, Simplicius, poskusi pa vsaj premisliti še tisto, do česar smo se že bili prebili v tem dialogu. Samo v kontekstu, ki sva ga s Tončijem prej razvila, je moč razumeti tudi nekaj takega, kot je znanstveno-konferenčni turizem, v končni instanci pa seveda vso industrijo znanja (objavljanja …, s pripadajočimi mafijami, zaprtimi, pol tajnimi družabniškimi združbami). Bistvo te celote kot pod-sistema post-moderne je seveda to, kar je moč razumeti kot knowledge-industry in ki je tista velika post-tovarna, ki danes proizvaja le še samo sebe, torej knowledge society, v kateri lahko obstaneš le, če si knowledge-worker. Hujše pri-sile od spodaj, torej ‘demokratične’, kot je ta, si namreč sploh ni moč predstavljati. A tudi to še ni vse. Kajti če je tako med najbolj izobraženimi v neki družbi, če se ti medsebojno tako idealno držijo v šahu in kontrolirajo ter tudi izjemno učinkovito samo-požirajo, potem si moraš predstavljati vsaj še tudi to, kako je šele ‘navzdol’ po lestvici te post-moderne družbe.«

Simplicius: »Nič ne štekam.«

Tonči: »Si predstavljaš, Simplicius, kako podobni, le da neizmerno bolj brutalni in tudi kruti mehanizmi učinkujejo v srednjih in osnovnih šolah? Kako vse to skupaj poteka v gospodarstvu, v privatnih firmah, skratka med ‘navadnimi ljudmi’ in kje so tukaj, denimo tujci, ženske, geji, lezbijke, Romi … Če je torej tako med ‘izbranci’ (nekaj tisoč akademikov, univerzitetnikov, raziskovalcev … neke družbe) in privilegiranci, kako je šele med vsemi drugimi? Ali pa, kakšno živalsko kraljestvo je na delu šele med managerji kot tistimi, ki se šele zares medsebojno dajejo in ki so šele pravi privilegiranci te naše dobe v pomenu njeni najbolj plačani vojaki?«

Kuzmanić: »Last but not least: kaj pa tisto v zvezi s študenti in študentkami, če smo že skušali spregovoriti o Univerzi in Akademiji, in česar se sploh še nismo zares dotaknili?«

Simplicius: »Kakšne študentke, kakšni študentje neki?! Oni so nus proizvod produciranja referenc in točkovanja. Še več, tudi sami so zgolj nujni, izdelki, nekakšni by-products in surovine hkrati, ki jih štancajo Univerze in Akademije. A niso Akademiki ravno plačani za tovrstno delo? Tu ni kaj povedati, tako je, tako je Nujno, tako je tudi Dobro. Študentke in študentje so tukaj slučajnostni, utekočinjeni delci, ki za nekaj let pridejo in odidejo. Oni se samo za nekaj časa sprehodijo po prebavnem traktu Univerze, od koder jih na koncu diplomirane izvržemo. Tako je tudi prav, saj pri vsem tem skupaj sploh ne gre zanje. Gre za preživetje profesorjev in profesoric, nadvse pa gre za preživetje Inštitutov in Univerze, za preživetje Akademije, in to je vse. Inštitucije so večne, posamezniki umirajo! Če bi ne bilo tako, potem mi danes ne bi imeli Univerze, vsi Galileji in milijoni drugih neznanih pa so preprosto pod rušo, in sicer z marjetico, zapičeno v ritki.«

Tonči: »To pa ni za verjeti! A se ti sploh slišiš, prekleti zombi? A nam sedaj razlagaš, da Univerza več ni skupnost študent in študentov, profesoric in profesorjev, združenih v procesih poučevanja in medsebojne menjave mišljenja, razumevanja in razsojanja, marveč tvoj zblojeni proizvodni obrat, v katerem se s pomočjo referenc, točkovanja in objav ter citatov izdeljujejo študentje, študentke, diplome …? A ni to potem takem nekaj takega kot je hiperproduciranje idiotov in idiotk? Saj se tudi študentke in študentje ne morejo na takšni ne-več-Univerzi naučiti ničesar drugega kot izključno tega in takšnega boja za preživetje, kar pomeni, skrbi izključno za svojo knowledge-worker, torej lastno rit, ki jo pozneje tržijo na trgu dela? Kaj pa se bo zgodilo, ko bodo starši – saj smo tudi mi sami starši, a ne – poštekali, kaj se dogaja z njihovimi otroci na univerzi? Nenazadnje, kaj pa se bo zgodilo s študenti in študentkami, ko poštekajo, za kaj pri vsem tem gre?!«

Simplicius: »To sploh ni važno. Oni nimajo kaj poštekati. Tu ne gre več za štekanje. Univerza je tovarna Vsevednosti in že sedaj Vse ve. Ostali – to pomeni vsa družba, ki je postala knowledge society – se učijo in basta. To je to! Univerza ti da – če si priden in se držiš njenih regul – diplomo, torej licence-to-kill, s katero bistveno lažje preživiš ta brutalni boj za preživetje. Tu ni nobene filozofije, stvari so preproste kot pasulj in so povsem naravne. Ker so naravne, so tudi nujne in Dobre, saj gre za to, da se vrnemo k naravi, a ne?!«

Kuzmanić: »Jezus, kako ti dobro tekne to jezikanje, Simplicius! A naj bo tako ali drugače, a se vidva sploh zavedata, da smo s celoto povedanega doslej pravzaprav opravili manj kot polovico nujnega premisleka?«

Tonči: »Na kaj meriš?«

Kuzmanić: »Na to, da je šele sedaj, ko smo vse to skupaj postavili, treba zagrabiti zadevo Inštitutov in ‘logike’ inštitutskega dela. To je tisto, kar se radikalno loči od Univerze in Akademije in ki je pravzaprav tisti oslovski most, prek katerega je vsa in vsaka današnja Univerza in Akademija zažgana do tal!«

Tonči: »A misliš na to, da je logika raziskovanja, tistega inštitutskega še posebej, tista, ki je bistveno drugačna od logike in metodike poučevanja …«

Kuzmanić: »Seveda, in še marsikaj drugega. Recimo to, da se točkovanje vsega univerzitetnega in akademskega vrši točno skozi ocenjevanje raziskovalnih objav, s čimer je Univerza postala le še raziskovalna inštitucija ali nekakšen Veliki, Le-še-Inštitut. Današnja akademija je v franžah, so le še inštitutske logike, ki so kot metastaze prekrile vso Univerzo, ki dobesedno ječi pod njimi. To je rak rana, ki drži Univerzo v šahu in mori točno s to in samo to, torej inštitutsko logiko golega preživetja, ki temelji na točkovanju. Pa še to poteka v pogojih post-znanosti (scientia, science, Wissenschaft …) in le še znanja (knowledge)! Nenazadnje, kje pa je tukaj theorein, ljubi moji!?«

Simplicius: »Mater, sta zatežena. Saj ne more biti drugače, ljubi duši! To, kar je, je Nujno in tudi Dobro je. Kje hočeš boljšega, kot pa je to, da imamo le-še-inštitute! Sicer pa, kdo še potrebuje takšnega mastodonta, kot je Akademija, kot je Univerza? Predraga je! Otrok pa sploh več ni treba učiti, oni itak vse vedo, nenazadnje jih je čedalje manj. Saj otroci – tudi profesorji, seveda – lahko preprosto odprejo Wikipedijo in zmeraj jim je vse na voljo, vse pozitivno znanje tega sveta. Stvari so, skratka, preproste kot pasulj, le sprejeti jih je treba, in sicer takšne, kot so. Namesto, da uživata, težita. Uživajta!«

Kuzmanić: »Temu biseru našega uživanja, v katero se je pogreznil ves ne-več-svet, bomo torej morali naslednjič podkuriti pod ritjo! Naslednja pot od Golnika do Kopra bo posvečena točno premisleku Trojanskega konja, torej Inštitutom in njihovi logiki, ki ji je uspelo zlomiti Univerzo in Akademijo obenem.«

Simplicius: »Se že veselim, draga moja zatežena zabiteža!«

  *    *    *

No, potem smo prišli domov. Lojzka nas je mahaje z repom pričakala za ograjo in je že bila vsa neučakana za sprehod. Mi štirje (ali trije, ne spomnim se več, koliko nas je bilo, zdi se mi, da se je Simplicius kujal in ni šel na sprehod z nama) pa smo spustili Franka Zappo, da kužno zadevo citiranosti in točkovanja razkuži. Združili smo se v politično skupnost Enega, politične živali torej, skočili v gojzerje, vzeli palice in se zapodili v Kriško Goro. Kakšno dobro uro smo grizli kolena, preganjali srnjad in veverice, poslušali bolj žalostno jesensko mrmorenje ščinkavcev in zelencev in pozabili na točkovanje ter prepoteni prišli nazaj. Po tuširanju je svet bil ponovno takšen, kot se spodobi, neizmerno bolj odprt za politično premišljevanje in delovanje. Družbena bitja in družbo ter družboslovje in humanistiko smo prepustili inverzičnim, jesenskim meglam po kotlinah, nadaljnja preudarjanja pa naslednji vožnji od Golnika do Kopra ali obratno. Če bo sreča mila, seveda, kar kajpak pomeni, če bo Simplicius s svojimi nujnimi blebetanji dovolil kakršno koli resno premišljevanje.

Sedaj pa je čas za to, da se spustimo v branje nečesa od tistega Velikega, ki je v vsem svojem življenju objavil le en članek: dobrega, malega Wittgensteina namreč. »What we say will be easy, but to know why we say it will be very difficult…, čakaj, čakaj, kam pa je že meril s tem?Lahko bi bilo tole: …