Zofki, z upi na drugo rojstvo  

Dobrodošla, Zofka! Komaj si se rodila in že ti pišem. Tri dni porodnih muk je tvoja mati v trenutku tvojega rojstva pozabila in zasijala v žaru, ki te varuje tudi, ko nisi prisesana nanjo. Po teh neskončno dolgih dneh sem si tudi sam oddahnil. A le začasno. Pišem ti v prihodnost, v čas, ko se boš rodila drugič. Drugič? Ja, ponovno se boš morala roditi, da zares zaživiš. Kaj misliš, da si sedaj, ko zgolj srkaš materino mleko, pridobivaš na teži in nama, staršema, nebogljeno vzbujaš občutke, da te varujeva, ali da boš kasneje, ko boš zgolj ubogala ali se kujala, že v svetu? Kdo odloča zate, kdo tvega posledice odločitev skrbstva zate? Ubrati boš morala svojo pot. Starša ti bova pomagala, a udejanjati se boš morala sama. S srečo boš mogoče srečala zate ključne »učitelje«. Prijateljstvo naj ti bo merilo vztrajnosti. Prijatelje združuj v skupnost. Ne bo ti lahko. Družba te bo na vsak način skušala obdržati v mehurčku, da ob kaj ne trčiš, da se ne zaveš sebe, da se slučajno ne rodiš drugič. Kajti ljudje, ki se rodijo drugič, so grožnja družbi. Ne me razumeti narobe, Zofka. Ne želim, da ogrožaš kogarkoli. A ni je večje bede, kakor biti senca samega sebe, preživeti življenje v čakanju, da mine zlahka, in adrenalinsko oživljati utopljene potenciale.

Si moj tretji otrok. Kot oče sem tudi ob rojstvu tvojega brata in sestre imel mešane občutke veselja in tragike. Kaže, da si ob navdušenju ob tvojem rojstvu, Zofka, to temačnost prvič upam priznati. Si novo upanje sveta, ki je hkrati tragično vrženo v svet. Ne zato, ker ne bi bila zdrava, ker bi bila rojena v pomanjkanju, nespodbudnem okolju ali neobetavnem starševskem skrbstvu. Nič od tega. Po naključnem rojstvu si kot smrtnica obsojena osmišljati svojo dejavo do končne implozije vsakršnega smisla. Upanje vsakega starša je, da bodo otroci živeli v boljšem svetu. Še v svetu moje mladosti se je prihodnost kazala kot obljuba. Kdaj se je to spremenilo, ne vem. Danes se prihodnost kaže kot grožnja. Koliko se je zares treba bati in kolikšen je strah, ki se ga proizvaja namenoma, ni enostavno presoditi. Vsekakor pa bi si lagal s tolažbo trpljenja v solzni dolini v pričakovanju posmrtnega življenja. Moja dolžnost je, da ti nakažem, kako vidim svet danes, da boš morebiti mnogo kasneje, ko boš, Zofka, sama presojala, imela orientacijo. Kajti dezorientiran posameznik nima svojega mesta v svetu niti nima možnosti, da mesto najde.

Še en razlog je, da takšnega pisma nisem pisal že tvojemu deset let starejšemu bratu ne tvoji osem let starejši sestri. Dober mesec preden si se rodila, Zofka, sva se s tvojo materjo morala preseliti. Tvojo mater, ki je še posebej spoštljiva do starejših, so skrhali pritiski najemodajalke, ki je, vse bližje je bilo tvoje rojstvo, stopnjevala nevzdržno stanje v najetem domu. Imela sva vso pravico ostati, zato se nisva pustila kar tako izgnati. Verjel sem, da se lahko s pogovori s skupnimi znanci omehčajo srca in zjasni razum. Boleče sem spoznal brezsramno nakazan izhod: ženska v osmem mesecu nosečnosti mora ven, ker je ogroženo zdravje starejše ženske. V tisti hiši, Zofka, ni smelo vznikniti novo življenje. Naj gre drugam! To je bila družbena sodba bolestne muhavosti. To ni bila podpora bolnemu človeku, temveč upravičenje bolezenskega stanja hirajoče družbe. S pomočjo prijateljev in družine smo potem hitro spakirali. Tvoja mati je močna ženska. Zmogla je to, dober mesec preden si se rodila. O tem ti ne bo govorila. Zame pa je to bil znak, da se je v družbi nekaj radikalno spremenilo, nekaj, kar že dolgo ni bilo skrito, v zadnjih dveh letih pa je pohitrilo. In o tem, Zofka, ti želim spregovoriti, pa tudi tvojemu bratu in sestri in vsem, ki verjamejo, da ima vsako novo življenje potencialnost novega in ni zgolj breme obstoječi dekadentni potrošnji sveta.

Pomisli, če ne bi tvoja starša že imela svoje drže v svetu, se ne bi rodila samo kot enkratno človeško bitje, temveč že tudi kot bolnica. So ljudje, ki jim pravimo strokovnjaki, ki menijo, da so produkti narave nepopolni ter bi te hoteli dopolniti, medikalizirati, takoj ko si se pojavila ali še prej. Ne zaradi tvojega zdravja, ki ga je tvoja mati skrbno gojila prek svojega telesa, ne, temveč zaradi preventivnega procenta. Zofka, ne vem, kako bo v časih, ki prihajajo, a dozdeva se mi, da bo vse še bolj izpopolnjeno. Vsakršna izjema bo reakcionarna, vsakršno telo potencialni bioterorizem. Ob tvojem rojstvu so bili ljudje v belem struja specializiranih svečenikov tehnike, za katere si zgolj organizem oz. skupek organizmov. Učinkovati znajo na delce tvoje narave, ki si jih niti zamišljati ne zmoreš, obenem pa ne skrivajo stranskih učinkovanj, ki postanejo polje kurative drugih belih specialistov. In tako v neskončno v permanentno produkcijo bolnikov od rojstva do vegetativnega odmika v protibolečinsko pozabo.

Ja, Zofka, prav si razumela. Smrti od nikoder in s tem tudi življenja. Si otrok postkoronske dobe. Ogrožaš starostnike. Tvoj obraz se bo zakrival za masko, tvoje življenje se bo zapiralo za štiri stene. Ker je sveto tisto življenje, ki se podaljšuje, ne pa tisto, ki na novo nastaja. Strašna beda tega obdobja se kaže v tem, da tehnična vprašanja postajajo ontološka: Ali lahko računam na posteljo v bližini belega svečenika in naprav za oživljanje? Po tem ključu se določa vse, kar se početi sme. Nič drugače ni z mišljenjem, ki je dovoljeno le, če nečemu služi. »Preizpraševati se« je glagol kategorije zarotniškega, kamor je gotovo že uvrščen tvoj oče. Če ne prej, s tem zapisom.

Korporativna cenzura je čez noč dobrodošla. Propaganda služi napredku, varnost svobodi. Samoizolacija je sodelovanje. Bolezen je normalno stanje. Zdravje je grožnja. O nečem podobnem je že davno pisal Orwell. Če ga niso brali, so vsaj vsi slišali zanj. A ker bojda nenehno napredujemo, se nam zdi, da je tisto, kar že vemo, tudi že premagano. In tako je preteklost vedno temnejša od svetle prihodnosti. Zato, Zofka, uri svoj spomin, kolikor le moreš! Kajti že sedaj se zdi, da vsakokratna medijska slika, ki bojda le informira, formira današnjo resnico, ki zna biti v popolnem nasprotju z včerajšnjo. Cilj tekočih informacij je sproti pozabljati. Biti v stanju permanentne samopozabe. Ob tvojem rojstvu so ravno porumeneli listi na našem dvorišču in gozd za hišo je zažarel v prekrasnih barvah. Kdo pa verjame, da se je v imenu zdravja začelo distopično obdobje globalnega nadzora, ki so ga doslej le lokalno preizkušali na Kitajskem, ko pa je vse v barvah, ne pa v orwellovski sivini?

A ne misli, Zofka, da so bili časi tvojega rojstva kaotični. Ne, vse je urejeno in utemeljeno. Za to skrbijo najvišji svečeniki tehnike. Po nemarnem jim pravijo znanstveniki. Ti posedujejo vednost, ki ne sme biti predmet občega dvoma. Dvomijo lahko le oni sami. In to zato, da posodobijo vednost, da postane še odpornejša na dvom. Ko pa se zgodi, in to se dogaja prav v moji sodobnosti, da dvomi tako strašansko vpijejo in skorajda vse stoji na trhlih nogah, zapovedujejo, da je v znanost treba verjeti. Kakor da je ena sama, kakor da so si znanstveniki složni, kakor da znanost ni več tehnika ugotavljanja in odpravljanja zmot s procesom argumentiranega nestrinjanja, temveč stvar resnice. Ob tvojem drugem rojstvu bo morebiti splošno sprejeto, kar je že stoletje povsem jasno: znanost že dolgo ni več opazovanje narave in tudi ne več zgolj eksperimentalna spoznavna tehnika, ki naravi odvzame skrivne zakone, temveč je kreacija nove narave. Tudi človeške. Znanstvenike (žal tudi izobražena) populacija dojema pozitivistično, kot genije in iznajditelje, ki človeštvu prinašajo prometejski ogenj, dejansko pa danes večina znanstvenikov dela v proizvodnji in tudi npr. v nečem takšnem kot so laboratoriji biološkega orožja. Zato si ljudje v dobri veri znanstvene produkte injeciramo, kajti stanska učinkovanja s kreacijami nove narave so začuda vedno le v medsebojni soodvisnosti.

En tak svečenik, ki se spušča med ljudstvo, da popularizira znanost, piše knjige, ki so tako navduševale tvojega očeta, da je zgodbe iz njih tolmačil svojim učencem v osnovni šoli. Zdaj ko je znanost popularizirana, ko je za politike (višja kasta zaslužkarjev) odločati se brez vodstva svečenikov stroke nedostojno, je postal komunikator znanosti. Ta popularizator in komunikator je sedaj propagator znanstvenih produktov, ki vidi kot edino težavo to, da so svečeniki iz njegove kaste podvrženi korupciji izbora naročenih projektov po dobičkonosnih preferencah in sistemski anomaliji točkovanja in napredovanja. Obenem miži na obe očesi, da si le ne bo priznal, da je univerza bolj servisna hiša korporativnih interesov kakor avtonomna institucija. Misliti nasprotno, Zofka, je anahronistični idealizem.

Tudi v naši širši družini imamo svečenico tehnike. Dopisoval sem si z njo, preden si prišla na svet. Poskusil sem z vrsto zame perečih vprašanj o dobi, ko je zdravje zasenčilo vse druge aspekte družbe. Pričakoval sem odgovore na najbolj preprosta vprašanja. V vsakem pismu je obljubila, da si bo vzela čas za razumljive odgovore, medtem pa mi je podtikala sam znanstveni nektar – raziskave o tej in oni partikularnosti. Dopisovanje se ni zaključilo, ker bi se naveličal spraševati, temveč zaradi njenega odziva na veselo razkritje tvojega skorajšnjega prihoda na svet: »Ah, še en dojenček,« potem pa pristavila upanje na pralne plenice že kot vnaprejšnji očitek. Ne smeš ji osebno zameriti, Zofka, a resno moraš vzeti to, kar se govori. Kajti ljudje, četudi sami po sebi niso zlobni, pogosto ne spregovorijo iz srca, temveč v jeziku družbenega zla. In tako je to dopisovanja dokončno streznilo moja pričakovanja in me preusmerilo drugam. Pomislil sem, da že dolgo ni bilo resnega govora o problematiki natalitete, ki je bila venomer paradni konj vsaj domoljubnih politik. Brskal sem dalje in naletel na znanstvene napovedi, ki so bile nadvse popularne že v drugi polovici prejšnjega stoletja. Največja nevarnost našega planeta naj ne bi bila raznovrstna onesnaževanja, izraba naravnih resursov ali nenehno povečevanje potrošnje izdelkov, katerih hitrost uničenja je že zapisana v produkciji sami in je pravzaprav produkcija smeti. Ne. Največja nevarnost je človeštvo samo, ki se epidemično širi kot virus. Še preden je strašni virus zares prišel, so ljudje – ki so danes, verjamem da, pristaši najstrožjih restriktivnih ukrepov – po raznih forumih pod ekološkimi katastrofami klicali virus, ki bi končno zdesetkal človeško vrsto in odrešil naravo. V času zelenih petkov pa se je končno že tudi dojenčku izmerilo ogljični odtis, zato prenekateri po razumski odločitvi ne bodo nikoli postali starši. S tvojo materjo očitno nisva bila razumska, zato pa si, Zofka, tu med nami. Potencialna morilnost do matere Zemlje ti je kot izvirni greh položena v zibelko.

Nadalje, Zofka, ti ne morem skrivati razočaranja nad upi do svečenikov družboslovja. Staromodno jim pravimo humanisti. Njihovi filistrski teksti se ne smejo dotakniti vzrokov in posledic postkoronske blaznosti, zato so primorani omalovaževati, se posmehovati in utemeljevati fundamente teorij zarote povsod, kjer vznika skepsa, odpor in upor proti samoumevnosti kršenja osnovnih človekovih pravic ter upravičevanja popolnega nadzora telesa in misli. In to zreducirajo v premise, da se ljudje upirajo, ker da politika restriktivnih ukrepov ni dovolj mehko speljala, da ljudje niso dovolj razsvetljeni, da bi dojeli, kaj je zanje zares dobro, in da razočarana, revna, desničarska, neuka raja verjame teorijam zarote, ker tam najde več smisla kot v znanosti. Zaključijo pa s sklepno moralo o tradicionalni razdeljenosti slovenskega naroda. Še bolj bedno pa je to, da ko z nekaterimi spregovoriš, pravzaprav priznajo, da so prvi v vrsti dobesedno zavihali rokav za na morje. Zares, vredno pomilovanja. Družbena prisila je zanje največja – kajti če oni ne zaupajo v znanost, potem kdo?! Ne čudi se torej, Zofka, obratu od humanista kot nosilca družbenega napredka v nosilca družbenega konformizma.

Zofka – sedaj že veš – tvoje ime je navihan odmik Sofije, modrosti. Zato spoznavaj, študiraj, premišljuj! Le tako se boš ne le znala nasmehniti takšnim in prihodnjim resnim blodnjam, temveč jih boš znala tudi ubesediti. A bodi na preži! S hipotetičnim človekoljubjem te bodo silili v pristajanje. Ko mi je nekaj let nazaj priznani kolumnist zatrdil, da bi se cepil, če bi obstajalo cepivo, ki bi preprečilo eno samo smrtno žrtev zaradi udara strele, se mi je zdelo zabavno. Vedi, da novo iz razsvetljenstva ni zgolj humanizem, temveč predvsem eksplozija tehničnega razvoja. Cepljenje se smatra za največji izum v medicini, zato je vse z etiketo „cepivo“ sama božja mast. Iz te maže, Zofka, je dandanašnji humanizem, ta človečnost, kakor bi to zavajajoče prevedli. A če boš v filozofiji doma, boš prej ali slej zbrskala onega, ki je razkril, da »jezik laže« in boš toliko bolj pozorna na besede.

Družba je totalitarna. To si nisem jaz izmislil. To je povedala že Hannah Arendt v prejšnjem stoletju. Beri jo. Le redki jo zares berejo. Koncentracijska taborišča niso zgodovina, temveč pod različnimi imeni rastejo po vsem svetu. Milijoni ljudi so že zaprti vanje. Bojda migranti in bojda le začasno. To so odvečni ljudje. Od nacističnih taborišč smo se naučili, da niso samo posamezniki, skupine, rase ali nacije postale odveč, temveč je človečnost sama postala odvečna. Sedaj kot ti pišem, že imamo osnutke posebnih taborišč tudi pri nas, na privilegirani strani Zemlje. Za naše. Za tiste, ki so potrebni karantene, za tiste, ki ne razumejo, da morajo za svobodo ubogati, za tiste, ki so svobodomiselno kužni in druge ogrožajo pri njihovem svobodnem uživanju. Utemeljitelji novih taborišč niso neki skriti zlobneži, temveč nadvse priznani, izobraženi, celo anarhisti. Zato se tudi nihče ne zgraža nad nedavno izjavo famoznega jezikoslovca, avtorja aktivističnega eseja Odgovornost intelektualcev, da bi tiste, ki ne upoštevajo trenutnih zdravstvenih ukrepov, socialno, delavno, eksistenčno osamil, da bi dostopnost do osnovnih živil tako bil »njihov« problem. Totalitarizmi so premagani, pravijo. Dandanašnja družba ne rabi ne firerjev ne dučejev. Njena konformnost se ekstremizira v zgražanju, iskanju krivcev in kriminaliziranju vseh, ki ne pristajamo na njeno paniko. To je panika izginjajočih privilegijev. To je životarjenje z upanjem v prostem padu – da bi le vse ostalo, tako kot je. Ta sesedajoča se družba, Zofka, te bo prepričevala, da ji naravno pripadaš ter da je edino, kar zares šteje, to, da si v njeni funkciji.

Ta funkcionalnost, ki se prodaja kot način preživetja v današnjem kompleksnem svetu, je šele največje tèma naše dobe, ki pa se nam venomer bolj blešči. Začenši s šolo, ki bo vse bolj le formacija učinkovitega in digitaliziranega delavca znanja, ne človeka. Dovolj dolgo sem učil, da sem na lastne oči spremljal transformacijo učiteljev v projektante, inovatorje, pilote, motivatorje, managerje. Na zadnjem izobraževanju mednarodnega projekta transverzalnih veščin, nam je bilo učiteljem na uvodnem delu utemeljena nuja kompetenc 21. stoletja – ne zaostati za visoko rastočimi gospodarstvi. In katere so te kompetence? Ali naj ti jih naštejem? Ali ti ne razkrije njih bistva že sam angleški izvor »to compete«? Tekmovati, torej. Na tem izobraževanju učiteljev so nam osvetlili tudi izginjajoče poklice in kot prvega novo nastajajočega navedli »kirurga – odstranjevalca slabega spomina«. Vedi Zofka, da ta presvetla prihodnost ne stremi k dobrem življenju, temveč je prilagoditev brezciljnemu napredovanju tehnike, ki nima smotra onstran lastnega avtopotenciranja, s katero bodo razrešene vse človeške muke in s tem tudi človečnost sama. Za tehnični način mišljenja, ki že sedaj prevladuje, ni samo Zemlja in ne samo drugi človek zgolj sredstvo za dosego nekega cilja, celo samega sebe razumemo kot sredstvo za dosego nekega cilja.

Če ti transhumanizem, Zofka, že ni odvzel zmožnosti branja, ti lahko Günther Anders podrobneje osvetli nadaljnje premise monstruoznih učinkov naših lastnih tehničnih dejavnosti, katere si v svoji skromni in omejeni človeški zmožnosti ne zmoremo predstavljati, četudi jih vestno in brezmejno načrtujemo.

A če svojim sodobnikom takole spregovorim kakor tebi, me bodo črno-belo odpravili, da sem za kameno dobo. Za slepe in obnemele intelektualce so dvomi v institucije, v zidake demokracije, grožnja napredujoči svobodi. Mogoče boš, Zofka, ti razumela, kar se je meni šele sedaj začelo svitati. Da svoboda ni dobrina, ki jo je mogoče posedovati. Svoboden biti! Svobodo imeti je nesmisel. Zanjo se boš morala boriti. Pravzaprav se boš morala boriti zase. Če bo seveda zate in za tvojo generacijo še kaj sveta, da se boš sploh še imela za kaj boriti. In ne odpusti mi, če boš presodila, da sem se zgolj strahopetno skrival.

Eden takih, ki se ni skrival, je bil profesor Tonči Kuzmanić, moj življenjski učitelj. Govoril je, da še posebej ta, prelomna doba terja pogum in odločnost ter da se z intelektualno distanco ne da nič zadetega povedati. Srečal sem ga v svojih eksistencialnih letih. Napotil me je k branju Aristolela. Nekaj strani, ki so govorile o prijateljstvu, je bilo zame ključnih. Nalepil sem si jih na steno ter jih vsakič, ko me je zajelo panično samopomilovanje, znova prebiral in se usmerjal skladno z vrlinami. Njegova nenadna smrt me je nekaj tednov po tvojem rojstvu prizadela, še posebej zato, ker mu nisem nikoli povedal, da me je rešil bede životarjenja, če ne celo življenje. Če njega ne bi bilo, mogoče nikoli ne bi doumel, da kolikor bolj je človek individualiziran, zamejen v svojo lastno zasebnost, toliko bolj dojemljiv je za družbene strahove in s tem toliko bolj potrebuje strokovno pomoč. In obratno, ko človek javno deluje, spoznava prave ljudi, sklepa prijateljstva, zato mu ni treba hudičevo izganjati lastno neprilagojenost, kajti znana mu je brutalna brezobzirnost izven družbene vate.

Morebiti bom s tem pismom tebi, Zofka, užalil kakšnega »prijatelja«. A moram ti povedati, da sem že dovolj star, da se tudi za ugledno družbo ne sprenevedam. Zapomni si, Zofka, ta glagol. Vse živo boš doživela. Mogoče bo najbolj boleče to, ko boš prijateljem oz. ljudem, ki si jih imela za prijatelje, o nečem z zaupljivostjo spregovorila, o nečem, kar si izkusila in utrpela na svojem lastnem telesu, oni pa se bodo želeli le kratkočasiti, »kofetkati«. Ne obupaj. Vedi, da to niso pravi prijatelji. Kajti s takšno lahkoto, kakor zavračajo tvojo bit, takisto lahkotno živijo – zanje je svet zgolj za použitek. Pravi prijatelji te bodo podprli tam, kamor stremijo tvoja najgloblja prizadevanja. A prijateljstvo ni nekaj, kar te doleti. Tu moraš vztrajati! Kajti le s prijateljem lahko vzdržuješ svet. Če boš, Zofka, sploh še našla človeka, s katerim boš lahko prijateljevala. Kajti že sedaj prevladujejo »bitja«, ki jih je Tonči poimenoval »zombiji«. Biti »zombi« je zanj pomenilo ne biti zmožen prijateljskega odnosa, ne biti zmožen držati besedo, ki jo daš, ne biti zmožen slišati drugega, kaj govori, in ključno, ne biti zmožen se politično organizirati. Dobro je življenje namreč le takrat, ko je tudi politično – življenje v skupnosti.

Mogoče, Zofka, s tem zapisom nisem zadovoljil tvojih pričakovanj in se ti vse skupaj zdi kot en sam čvek. A tako kot govorim, tudi pišem. Vedi, da so zgodbe najmočnejše orožje, ki ga človeštvo premore. Brez pripovedi, ki zna vzbuditi odobravanje množic za nujo morjenja, tudi velesile ne gredo v vojno, pa čeprav imajo vedno na voljo vse od najmanjših nabojev do orožja za množično uničevanje.

Moja generacija je zaspala v pridiganju o prosperiteti demokracije, zbudili pa smo se – bojda za višje dobro – v načrtnem razdvajanju ljudi, ko smo eni potisnjeni izven družbe, druge pa se nagovarja, da je tako edino prav in pravično, ko se hkrati moralizira o empatiji in ščuva k netoleranci. A čas je za drugačne naracije za načrtovanje drugačne prihodnosti. Tvoja mati je iz druge generacije in iz drugega testa. Ona ve, da se bistvenega ne sme prepuščati naključju. Od nje se boš najverjetneje največ naučila. Zato srčno verjamem, da se boš rodila drugič s povsem svojo zgodbo.

Andrej, tata

November 2021